O mio cuore rossonero

Jezni bralec je upal na nadaljevanje navijaške zgodbe. Naj se mu oddolžim, da posvetim še en prispevek nogometu. Malo bolj ozaveščeni veste vsaj dve stvari. Prvič, v sredo je bila na sporedu tekma finala Lige Prvakov v kateri sta se pomerila grande A. C. Milan in Liverpool. Drugič, veste, da sem goreč pristaš Milana, pa ne sosedovega. Tako me je zmaga v najprestižnejšem tekmovanju navdihnila, da izlijem hvalospev, dvome o nogometu in svoja čustva na papir.
Veliko črnila je bilo prelitega, nekaj zaradi štoravosti pisateljev, nekaj zaradi pisanja, zakaj je nogomet najpriljubljenejša igral na svetu. Moj pogled je sledeč. Verjetno ostaja še iz pradavnine v nas želja biti dominantni samec krdela, dasiravno je to potlačeno globoko v nas, bi še vedno radi tudi preko športa postali prvi oz. kot bi rekli pokojni Rimljani "Primus". Tako pridemo do grobega orisa zakaj šport. Pa nadaljujva bralec. Torej imamo šport in imamo kulturo. Verjetno bi znali stari Grki bolje opisati kaj je to katarza, nama pa zadostuje, da gre pri vsem tem za poistovetenje z glavnim junakom drame in ob njegovih spodrsljajih in pripetljajih doživimo dvoje, da se poistovetimo in očistimo. Slednje ne vzeti dobesedno. Torej imamo sedaj šport, športnike in navijače. Poraja se nama vprašanje, zakaj je ravno nogomet najpriljubljenejši med športi in kaj manjka ostalim? Pa se odpraviva še v stari Rim. Zgleda da naju bo zgodovina naučila marsičesa in tudi prav je tako, glede na to, da je to eden izmed mojih konjičkov. Že spet pazi gre za preneseni pomen. Torej smo v Rimu npr. leta 100 in imava srečo, da se v Koloseju odvijajo gladiatorski boji. Organiziral jih je cesar v zahvalo, ker ga je minilo mučno zaprtje. Kolosej, dva gladiatorja se borita, množica vpije, kriči, doživlja grozo smrti, adrenalin, kri šprica okoli, najprej gladiatorjem, prav gotovo pa tudi množici, kajti na nitki je življenje. Sva še skupaj, dva alfa samca se borita za prevlado, navijači se poistovetijo in doživljajo katarzo. In čakajo višek, trenutek, ko bo eden od gladiatorjev podlegel. In to je moj tretji argument. Čakanje na višek, čakanje trenutka smrtnega udarca. Tako nama ostane bralec kopica argumentov, pričevanj in dokazov s prstom kažoč zakaj ravno nogomet. Podobnost je osupljiva. Stadioni podobni Koloseju, množica, v kateri posameznik nikoli ni postal dober nogometaš, množica, v kateri izgubiš svoj jaz in postaneš le delček spektakla in občudovalec, katarza, dve moštvi, ki se borita, ne na smrt, ampak za prevlado, zmago, čast in na koncu čakanje trenutka odrešitve, čakanje vrhunca, čakanje smrtnega udarca, čakanje gola. V nobeni drugi igri, ni pričakovanje trenutka tako veliko. In ravno slednje, naredi gladiatorski boj in žogobrc tako zelo podoben. Čakanje smrti, pri nogometu, čakanje gola. To je vsa poanta in prevlada nogometa. Čakajoč ne Godoja, ampak čakajoč Gola. Ker se nama zdi ubijanje za zabavo nesprejemljivo, smo to omejili na grobe prekrške, v katerih začutimo moč, kri, znoj, bolečino, vznemirjenje, adrenalin, solze, jezo, strast, žalost in frustracije, vse kar nas spremlja v bojih, ki jim midva navadna smrtnika ne želiva bojevati in si jih ne želiva, farizejsko pa si želiva doživljati in čutiti vse prej naštete stvari. Bojih boš nemara rekel? Saj nogomet ni boj? Mislim, da je fuzbal ostanek boja. Zakaj imamo potem takem taktiko, napadalce in branilce? V naslednjem stadiju pa bo odpadel še edini konkurent čakajočemu dogodku, hokej. Hokeju manjka preprostosti. Nogomet je žoga in travnata zelenica. Hokeju zaradi zahteve po ledu manjka univerzalnosti. Ljubitelj hokeja nič se ne razburjaj, ampak dopovej lepoto hokeja, tistim v Afriki, ki še nikoli niso videli snega.
Zanimata me kako bodo naši zanamci gledali na nogomet. Bo to le krut šport, kot so za nas gladiatorski boji? Bomo zapisani kot barbari brez kulture, ki uživamo v mučenju in nasladah boja. Bodo govorili ne o kruhu in igrah, kot to počnemo mi, ampak o pivu in igri.
Če bi opisal v računalniškem jeziku, poznamo samo 0 in 1. Ali ti fuzbal vzbuja prej omenjena čustva in občutja ali pač ne. In ti branje tega članka predstavlja muko in čudenje bedastočam nekaterih ljudi. Sam spadam v skupino močno čutečih ljudi. Tako prideva bralec do sredine tekme v kateri je moj ljubljeni Milan premagal Liverpool. V kateri sem ob golih proslavljal kot, da bi jih sam zadel, v katerih sem vpil, kot da sem trener, v katerih sem bil množica, v kateri sem bil alfa samec, v kateri sem bil klic pradavnine, v kateri sem bil sam igralec A. C. Milana. V kateri je Super Evro Pippo, napadalec katerega imam najbolj v čislih, dosegel dva gola za zmago. V kateri je pokazal, da ima nos, roke in noge, za to da doseže gol. Četudi ni bil v formi, je pokazal, da ima v pomembnih tekmah instinkt za zadetke, za smrtni udarec. In še nekaj vsi, ki se mršite nad tem napadalcem. Ravno njegova nesposobnost preigravanja, strelov od daleč in zadrževanje žoge ga dela meni ljubljenega, ker vse kar rabiš v nogometu je zadeti gol in pika. Ni filozofije je le znanje, kako doseči gol. In Inzaghi nesposoben kakor je za nekatere, ima vse kar potrebuje napadalec, zmožnost dajati golov. Po drugi strani ni težko občudovati igralcev, katerim gre vse od nog. Meni je ljubši grdi raček, za katerega upam, trepetam, navijam, da bo dal gol, kateri se mora vedno dokazovati in boriti, kateremu vedno oporekajo. A na koncu vendarle grdi raček dokaže česa je zmožen in zapre kljune labodom. Zato Inzaghi, boš zame vedno Primus.
Naj zaključim s solzo ganjenosti v očeh, nasmeškom veselja na ustnicah, z radostjo v srcu in zahvalo A. C. Milanu ob osvojenemu pokalu Lige Prvakov za leto 2007!!!!!!!

GRAZIE INZAGHI, GRAZIE RAGAZZI ROSSONERI!!!!!!!

O sistemu Patriot v Zalivski vojni leta 91

Zadeva je taka, stoji pa takole, je rekel moj prijatelj. Na faksu se med kopico predmetov, ki sem jih obiskoval, najde tudi sledeči Računalniška zanesljivost in diagnostika, ali kot se izvirno radi izražamo med kolegi RZD. Torej vsak študent je predstavil določeno temo na temo tega predmeta. No, in jaz sem imel temo o sistemu Patriot v Zalivski vojni. Verjetno še ne veš, bralec kaj imata skupnega računalništvo in Patriot, v bistvu več kot si lahko predstavljaš.
Naneslo je tako, da uporabljamo osebni računalnik vsaj tako pogosto kot zobno ščetko, mobilni telefon ali pa vilico. Tisti, ki imate malo več smole, se sprašujete, čemu ga sploh imam, če se pa več časa ukvarjam s popravilom mlinčka, kot pa ga uporabljam. In gotovo se ti zdi, da so vindovsi gotovo polni človeške zlobe, ter se sprašuješ, zakaj so se spravili ravno nadte. No in nobena skrivnost ni, da je v programski opremi, ki jo posedujemo polno hroščev, dasiravno nisem še nobenega videl lesti iz moje kišitce. In ravno ti hrošči, ki jih ne odstrani nobeden pesticid, so ponavadi vir vsega zla. Med drugim so zakuhali, da se Patriota drži ne ravno dober sloves.
Torej pisalo se je leto 91 in pokojni Husein je nadlegoval Kuvajtčane. No in prišlo je do tega, da so se odločili narediti temu konec. Med drugim in tretjim je tudi Bush starejši zaukazal posredovanje ameriške vojske. Za vsako dobro zgodbo velja, da enkrat mora priti do zapleta in tudi tukaj je. Američani so razvijali sistem Patriot od sedemdesetih let naprej, primarno za uničevanje sovjetskih letal. Ta verzija se je imenovala PAC 1. No, brihtne buče kot znanstveniki in vojaški strokovnjaki, so ugotovili, da bi bilo fajn tale sistem nadgradit za uničevanje raketnih izstrelkov. Vse lepo in prav, če sistem Patriot verzija PAC 2 leta 91 ne bil v pozni fazi razvoja in še ne do konca stestiran. Husein bojda zloben in zvit, kot presta, je kupil in posedoval tudi ruske rakete R-11, ki pa jih je predelal tako, da so letele hitreje, višje, ter imele daljši domet in so lahko nosile tudi biološko ali kemično bojno glavo. Če pa ne obojega, pa vsaj eno od prej omenjenih dveh. No in te predelane sovjetske rakete, ki jih je imel Irak, so poimenovali Scud. Bila je pa ena majčkena težavica za Iračane, rakete Scud so imele tendenco, da so pri ponovnem vstopu nazaj v atmosfero rade razpadle. Zaradi tega pa so imeli težavo tudi Američani oz. sistem Patriot, ker ni vedel kateri ostanek rakete je raketa Scud. Če si pametnejši vojaški poveljnik, po možnosti še v ameriški vojski, boš skušal nekako preprečiti, da bi Scudi padali tam kamor so prvotno namenjeni. Edino torej kar jim je ostalo, da so še ne čisto stestirani sistem Patriot poslali v operativno rabo in se učili na napakah v vojni. Sistem so postavili v Saudsko Arabijo in Izrael, da bi jih ščitil. In vojna je šla svojo pot in se eventualno tudi končala. Potrebno je bilo naresti analizo kako uspešen je bil sistem. Tukaj se pa stvar zatakne. Najprej vseh izstreljenih Scud izstrelkov je bilo okoli 80, dasiravno je ta podatek tajen, kot je tajno to, da je sistem posredoval v 47 primerih. Doktrina je velevala, da se v Izraelu na vsakega Scuda izstrelijo 4 rakete Patriot, v Saudski Arabiji pa tri. Razliko gre pripisati dejstvu, v pomembnosti tarč. In na vrsto je prišla uradna statistika, ki je trdila, da je bila uspešnost 80% v Arabiji in 50% v Izraelu. In so se pojavili neverni Tomaži, ki so nato vojsko prepričali, da je bila uspešnost 70% in 40%. Bush ne bi bil Bush, pa čeprav je bil oče slavnega sina Busha, ki je ob neki priliki trdil, da so sestrelili 97% vseh Scudov. Tomaži pa še vedno niso odnehali. Na koncu so se pa nekako zedinili, da je bila uspešnost okoli 10% ali pa še manj. Razlogi za tako prirejanje podatkov so večplastni. Če malo špekuliram, sistem stane dosti denarja in verjetno je bila tendenca, da se prikaže v čim lepši luči. Po drugi strani je težko zadeti rakete, ki so predelane in še niso v bazi podatkov sistema Patriot. Da o tem, da so se kregali tudi že o sami terminologiji uspešnosti in natančnosti ne govorimo. Npr. ali je sistem uspešen, če napove, da bo Scud padel v puščavo in zaradi tega ne posreduje? Ali je sistem uspešen, če raketa razpade sam od sebe pri ponovnem vstopu v atmosfero? Verjetno si lahko misliš bralec, da je zbiranje dokazov težavno. Npr. novinarji so snemali kako Patrioti falijo Scuda, vendar moramo vzeti v zakup, da so bili izstreljeni trije do štirje Patrioti na vsakega Scuda. Torej je lažje pokazati kako Patriot fali Scuda kot obratno. Pa še ne hakeljc je. Da dokažeš zadetek potrebuješ "high speed" kamere, ki pa ravno niso pogoste v popotni malhi novinarja. Po drugi strani, za zgrešitev zadostuje navadna kamera, ki jih je bilo pa neprimerno več v Iraku tisti čas. Fora je v tem, da je pri zadetku potrebno natančno določiti pozicijo obeh raket, to pa z navadnimi kamerami ni mogoče. Pa smo tam kjer ni muh, oz. bolje rečeno, da smo v Iraku brez "high speed" kamer. Se pravi, četudi je bila uspešnost višja kot 10%, je to težko dokazljivo.
Tako se naposled prikrademo, do ne najmanj pomembnega dejstva, katerega sem prihranil za na koncu, kot se prišpara torta za konec kosila. Tukaj pa nastopijo računalniki. Torej dogodilo se je, da je v nekem kraju imenovanem Dharan prišlo do tega, da je Scud raketa ubila 28 ameriških vojakov. Raziskava je pokazala, da je bil med drugim kriv koloradski hrošč. No, če bi bil koloradski bi bolj škodil krompirju, ker je bil pa samo hrošč in kot veš, se ti hrošči nahajajo v programski opremi, pa zna biti malo bolj neprijetno sploh, če gre za sistem od katerega so odvisna življenja ljudi. Na kratko, šlo je za to, da je sistem Patriot računal tudi čas. Težava je bila v tem, da se je v omejeno dolžino registra skušala zapisati vrednost, ki se je za decimalno vejico od določenega mesta naprej periodično ponavljala v neskončnost. Če razložim malo drugače, vzemimo število PI. Kot veš, se števila za decimalno vejico nadaljujejo v neskončnost. In če ga zapišemo na 2 decimalni mesti natančnost, se pravi 3,17 storimo določeno napako X. Podobno se je zgodilo v sistemu Patriot. Tale napaka se je množila, kar je privedlo do odstopanja notranje ure sistema za 1/3 sekunde na 100 ur neprekinjenega delovanja sistema. Kar neprijetno, še posebno če pomislimo, da je zaradi tega sistem Patriot falil raketo Scud za pol kilometra. Namreč hitrost Scuda je nekje 1600 m/s. Tragika je še večja, če vam povem, da so Izraelci vedeli za napako in so o tem obvestili Američane. Vse kar je bilo potrebno je, da se sistem resetira dovolj pogosto. Žal hudič tiči v podrobnostih, namreč nihče ni vedel natančno kaj pomeni dovolj pogosto in tako sistema niso resetirali. Legenda pravi, da je popravek za to napako, oz. če se izrazim računalniško update, prispel naslednji dan. Za 28 ljudi žal prepozno.
Tako se bralec naslednjič, ko ti bodo šli vindovsi rakom žvižgat in boš izgubil pomembne dokumente, ne huduj preveč, vsaj živ si ostal ...

O moji navijaški poti drugič

Glede navijaških stvari sebe tretiram, da sem rojen pod srečno zvedo. Ravno so se moja navijaška čustva dodobra ogrela za nogomet, je prišel Srečko. Dasiravno žanje v Sloveniji tako pozitivne kot negativne spomine, bo pri meni zapisan, kot nekdo, ki je iz nogometnega vidika gledano, nogometno nepismeno Slovenijo spravil na evropsko in svetovno prvenstvo. Jaz ga še posebno spoštujem, ker je dokazal, da se lahko s primerno motivacijo, željo, borbenostjo in agresivnostjo lahko premaga reprezentance, ki so na lestvici bile višje od naše. Tako smo bili vsako tekmo v igri za zmago. Pa je prišel v Koreji trk med dvema filozofijama Srečka in Zlatka. Zlatko je predstavljal nasprotje Srečka. Bil je kreativen, ne preveč delaven igrač, a zelo pomemben saj je lahko z eno potezo odločil tekmo. Ali kot bi se ob slabši predstavi izjasnil Ivo Milovanovič, da je Zlatko tip igralca, ki ga celo tekmo ni in ni, nato pa z eno potezo odloči tekmo. Ob morebitni menjavi pa bi se hudoval, da igralcev kot so Zlatko se pač ne menja, saj lahko z eno potezo odloči tekmo. Ko smo ravno pri komentatorjih, legenda je gotovo dr. Andrej Stare. Ob njem se gledanje športnega dogodka sprevrže komedijo, četudi naši izgubljajo. Prav tako naš doktor čuti dolžnost, da v imenu navijačev izlije žolč na sodnike ali nesposobnega hokejista. Zaradi njegovih komentarjev upaš, da bodo naši hokejisti naredili kakšno neumnost, če pa ne hokejisti pa vsaj sodniki, da boš priča kakšni sočni. Žal pa je črnilo zelo omejujoče pri podoživlanju in predstavitvi komentarjev doktorja. Ja, kaj sodnik, a tole pa ni izključitev! #####???@@@@ ko je pa naš igralec storil veliko blažji prekršek, je pa takoj dvignil roko. No dovolj o sodnikih, ...., pa to ni res, ponovno dvajsetica norveškega sodnika Ahonenu. Ne vem, ali bi sodnik rad postavil svetovni rekord v danih dvajseticah. Hja, korpolentni Zajec, pokaži temule Ukrajincu iz kakšnega testa so slovenski fantje. Pa kaj dela Varl tako daleč stran, hja, ni čudno, da tako zlahka dobivamo gole, s tako igro si ne zaslužimo obstanka. Vleci Primož, vleci Primož, to bo daleč ........, ne, ne, ne, samo 180m na planiški velikanki.
Rim, moj četrti letnik na Škofijski, trdno odločen, da grem prvič na tekmo Serie A, zaradi sabotaže sošolcev ostanem pred razredničarko samo s cmokom v grlu in občutkom, da neka čudna slana voda sili iz oči. Torej stojiva pred razredničarko sošolec in jaz, jo skušava prepričati, da naju spusti na tekmo, nakar dobim nož v hrbet od Bruta. Sošolec mi namreč naposled reče, no Janez bova šla pa drugič. Tako me ni žgalo razočaranje, ampak izdajstvo mojega prijatelja.
Meni sedaj bolje poznani Inzaghi se je iz Juventusa preselil na San Siro in tako je počasi, a vztrajno moja simpatija spremenila barvo iz belo-črne v rdečo-črno. Tako, bo sedaj, ko bralec bereš tale članek, blizu 6 let od kar navijam za Milan. Torej Brutus, moj prijatelj mi je bil dolžan tekmo v Italiji. Se nekega jesenskega dneva odpraviva na tekmo Milan-Atalanta. Ekspedicija je štartala ob 9.00h iz pred mojega doma proti mestu mode. Zmerne vožnje je za ene 5 do 6 ur. Prispeva pred štadion, opaziva primerno parkirišče, kjer bova pustila avto. Se sparkirava, nakar pristopi k nama nek človek, ki zahteva plačilo 10 evrov za parkirnino. Dobro plačava, nimaš kej. A glej ga zlomka, ne dobiva nobenega listka. Ob malo globljem premišljanju prideva do sklepa, da je bilo vseeno pametno plačati, kajti v nasprotnem primeru bi imela najverjetneje razbit avto, če bi mela srečo, ali pa prerezane gume. Sklepala sva namreč, da ima mafija tukaj posle čez. Včasih se mi zdi, da ima mafija v Italiji tudi vreme pod kontrolo, kajti iz ne vem kje, no vem, iz neba, ampak ne vem, kako ravno tisti hip, se ulije taka ploha, da nisem vedu ali sem na dežju ali pod tušem. Tako sva bila primorana kupiti dežnik, seveda z motivom AC Milana, in ko je bilo to opravljeno, je prenehalo deževati. Ko bi vsaj to bilo vse. Torej prideva do trafike, kjer prodajajo karte. Trafika zaprta, na njej pa listi kjer je pisalo SOLD OUT. Naivno kot sva bila, vsa se prestrašila, da bo najina pot zaman saj ne bova dobila kart. Rešitelj, se pravi tretji mafijc, prvi na parkedžu, drugi kateri nama je prodal dežnik in sedaj tale, pristopi k nama in nama začne ponujati karte. Vesela, da sva prišla do njih, jih kupiva po nekaj evrov višji ceni od dejanske. Lačen, kaj ne bi bil, v soseski najdeva McDonalds se nafutrava, in nato odpraviva nazaj pred stadion. Naj se jim, mafiji namreč, posuši konoplja, ko prideva nazaj je trafika odprta in karte se prodajajo. Strokovno ugotoviva, da sva bila ponovno prevarana. No vsaka šola nekaj stane, tako je tudi ta, koliko evrov, vam ne povem, ker sem skušal tole pozabiti. In tudi sem, tisti hip ko sem stopil v nogometno svetišče. Tak sem bil kot majhen otrok, ki za Miklavža dobi priljubljeno igračo. Ob vsem navijanju, gorečih baklah, migetajočih zastavah in vplivu kričeke množice nisem mogel ostati ravnodušen. V Ljubljano sva se vrnila v zgodnjih jutranjih urah. Mogoče še to, od stadiona do obvoznice sva potrebovala manj kot eno uro, ne glede na to, da je bilo okoli stadiona polno pleha. Pod črto, ekspedicija uspela, Brutu sem oprostil oz. se mi je oddolžil in bogatejši za nekaj novih navijaških trenutkov, neprecenljivo.
Naj še bolj informativno omenim, da sem tudi navijač in gledalec ameriškega nogometa. Že drugo leto zapored sem gledal tekme pred finalom in nato še Super Jajce oz. kot temu pravijo Američanu Super Bowl. Tako si zimske nedelje krajšam z gledanjem, če se le da, meni priljubljenih Indianapolis Colts. Na kratko o pravilih. Žogo, je potrebno iz obrambne polovice spraviti v gol na mnogo kreativnih načinov lahko z nogo ali roko, v teku ali podaji, tako lahko dobilš 6, 3 ali 1 točko.
Tako bralec, če te bo slučajno pot zanesla pod moje okno, ob kakšnem, zame pomembnem športnem dogodku, se ne čudi in ustraši možnih huronskih vzklikov od veselja, žalost ali razočaranja. Tok samo v vednost. Pa Forza Milan!!!!!

O moji navijaški poti

V sledečih prispevkih bo šlo za osebne izkušnje pasivnega gledanje športa preko tv-ja ali v živo. Moji poskusi osebnega udejstvovanja bodo sledili kasneje. Za prvi spomin športnega dogodka se spodobi, da je bled kot stepena smetana. No, lahko tudi ni stepena, ampak itak nima pomena, ker je tako stepena, kot nestepena smetana bela. Bilo je svetovno prvenstvo v nogometu, lahko tudi, da je bilo evropsko. Prav tako je iz malih sivih celic izpuhtelo ali je bila tekma osmine finala, četrtfinalna tekma, ali tekma polfinala. Prav tako ne bo šlo, v kakšnih hlačkah so igrali igralci Jugoslavije in lepo vas prosim ne stojte me sprašavat, proti komu so igrali. Vse kar sem si zapomnil je slika razočaranih igralcev Jugoslavije, kako sedijo na tleh in jokajo. Kasneje sem izvedel, da so bili poraženi s strani meni neznane ekipe. Ugibam, da mi je bilo takrat let manj, kot imam prstov na obeh rokah.
Sledilo je obdobje zanimanja za šport belih strmin. Kot otrok se spominjam borb našega asa Jureta Koširja z svetovnimi velemojstri svetovnega formata kot sta bila Italijan Alberto Tomba in Avstrijec Tomas Stangasinger. Tako ne čudi, še jaz ne morem verjeti, da sem bil po zaslugi Jureta v zgodnjem otroštvu zagreti rap-ar. Včasih smučam hit, včasih pa pučas ... Tudi skoke sem kar dosti pregledal, tako da mi imeni kot sta Primož Ulaga in Peterka nista tuji. Starejši bratranec iz Slovenije me je navdušil nad Formulo 1. Zelo na približno rečeno mi je bilo takrat let za obe roki prstov plus mogoče še kakšen palec na nogi. Do tragične nesreče sem navijal za Ayrton Senno Brazilskega dirkača, ki je preminil v nesreči v Imoli leta 1994. Ker je Michael Schumaher že kazal znake superiornosti sem se odločil, da bom navijal za njegovega rivala Damona Hilla. Po končani njegovi športni poti seveda slednjega, sem svoje navijaško srce podaril Jacques Villeneuve-u. Nepopisno veselje je spomin na dogodek, ko je hotel Schumaher izriniti s ceste Villeneuve-a, a mu to ni uspelo. Pa še sam je letel s proge. Nepozabna dirka. Naj za medklic dodam, da me tole pisanje imen kar izčrpava, še dobro, da je striček Google na razpolago in mi pomaga pri pravopisu, dasiravno tega ni moč opaziti.
Prvi košarkarski dogodek, ki je zaznamoval moja zgodnja leta pubertete, je bila finalna tekma na kateri je takratna Smelt Olimpija osvojila naslov Pokalnega Prvaka Evrope. Imena kot so Dušan Hauptman, Jaka Daneu in Roman Horvat so znana verjetno le nekaterim boljue podučenim bralcem. Meni pa so se vtisnili v spomin kot neverjetni ostrostrelci z razdalje. V letih, ki so sledila, je bila moja edina ljubezen košarka. Spremljal sem tudi ligo NBA in že takrat pokazal, da mi vstajanje ob zgodnjih jutranjih urah, da bi spremljal boje v finalu med Chicago Bulls-i in Utah Jazz-i ne dela težav. Za tiste, ki vas zanimajo imena Michael Jordan, njegov zvesti oproda Scottie Pippen in Hrvat Toni Kukoč. Zadeva je šla tako daleč, da sem imel sobo prelepljeno s plakati od Jordana. V spominu mi tudi ostaja uvrstitev Olimpije na Final Four in Marka Miliča, zame enega bolj priljubljenih košarkarjev, kako je na polfinalni tekmi razbil tablo, ob drugi priliki preskočil avto. Še danes ga spoštujem kot igrača. Ob vseh zdrahah v Olimpiji je moje navijaško srce malo zakrknilo in če ne bi bilo igrice Fifa 97, še sam ne vem, kaj bi se zgodilo z vsem prostim časom, ki bi ga imel na razpolago, ko ne bi bil več navijač. Pustimo stat, naj omenim samo toliko kot je potrebno. Fifa 97, je za neuke bralce, nogometna igrica, ki me je soukužila veselja do nogometa. Zares fanatik sem pa postal po finalni tekmi lige prvakov med Man. United-om in Bayren Munich-om. Nemci so večji del tekme vodili z ena proti nič. In človek ne more ostati ravnodušen, ali od veselja ali pa od žalosti, kajti v sodnikovem podaljšku sta Teddy Sheringham in Ole Gunnar Solskjaer zadela zmagovita gola. Neverjetna tekma za v anale. Kot dolgoletni navijač Man United-a sem se postaral zaradi, pomanjkanja lovorik, ki so jih postavili v vitrino v letih do mojega drugega letnika gimnazije. Kar sledi bralec, te bo če nisi ravno moj sošolec iz gimnazije presenetilo in šokiralo. Tudi jaz še danes zardevam in si pokrivam obraz, ko se spomnim sledečih dogodkov. Nekateri med vami me poznate po nahrbtniku na katerem je dres Juventus-a in ime Inzaghi. Še dobro, da se rdečici ni moč razliti na pisavo. Torej bili smo na duhovni obnovi v bližini Ljubljane. Sošolka je povabila svojo prijateljico iz Trsta, naj se nam pridruži. Škoda ker ni ob meni Franceta Prešerna, ampak on bi jo znal gotovo veliko bolj živo opisati. Jaz pa naj samo povem, da me zamejska Slovenka ni postila ravnodušnega, kot ni pustila ravnodušnih mojih sošolcev. Zgodilo se je, da smo na njeno željo, sedeli pri kosilu skupaj. Moje poznavanje nogometa je bilo takrat še na trhlih temeljih, zato za lapsus, ki je sledil imam opravičilo, vendar škodi, in legendi, ki še danes zabava takrat prisotne sošolce, ni bilo moč uiti. Torej bila sta dva Inzaghi-ja, brata eden pri Laziu, drugi starejši Pippo pa pri Juvet-u. Vprašam gospodično za kateri klub navija in reče, da za Staro damo. Vprašam, če pozna kakšnega igralca, kajti ponavadi se znanje punc, pa brez zamere prosim, tukaj konča. A na moje presenečenje mi odvrne Del Piero in Inzaghi. Le smola smole je hotela, da sem pa jaz ravno teden pred duhovno obnovo gledal mlajšega brata Inzaghi-ja pri Laziu, ne vedoč za starejšega brata ustrelim kozla, rekoč mar ne igral Inzaghi pri Laziu. Ona mi odvrne ja sej sta dva brata eden tu in eden tam. Še danes so takrat okoli stoječi sošolci kao pametni, in trdijo, da so me o moji zmoti hoteli posvariti še med najinim pogovorom z gospodično. Trdijo namreč, da so mi prišepetavali nekaj v smislu PŠŠŠŠŠŠŠŠ ej Janez, PŠŠŠŠŠŠŠŠ ej, Janez DVA INZAGHI-JA STA, DVA INZAGHI-JA STA. Pod črto, jaz tega nisem ne vedel in ne slišal, tako da sem se ujel v lastno zanko. Je pa slednji dogodek bil dovolj, da sem zraven Man United-da začel navijati tudi za Juve. Razloge ne bom izpostavil, če si jih bralec uspel izluščiti prav, drugače pa tudi. Naj ti bo, ker me že ravno bereš. Ja, prelepa bjonda je razlog. Če se mi pa slučajno posmehuješ, pa premisli sledeče argument, kok je luštnih punc s katerimi greš loh na fuzbal in tam oba dva uživata. Mislim da, število konvergira proti ničli. Torej razlogi so bili tako praktični kot osebni. O nadaljevanju navijaške poti pa drugič ...

Kako sem šel za družico IV

Jezni bralci so me zasuli z enim komentarjem in pokarali moje ravnanje, da sem meni nič odšel na počitnice, brez tako pričakovane nedeljske kolumne. Bom nekaj dni, po prespani noči nadoknadil zamujeno. Če pa si bralec ob tem utrpel duševne bolečine se ti iz srca opravičujem.
Tudi v Kanadi je vsak zdravnik in tako mi je vsakdo, ki je vedel za moje izpuščaje in srbečico, svetoval svojo žavbo. Vendar tako kot poje Franc Košir Nobena žavba mi ne pomaga ... Ta modrost mi je pomagala, da sem se le spravil k zdravniku. Še posebno zato, ker sem imel urejeno zdravstveno zavarovanje, tako da mi ni bilo potrebno plačati storitev. Prideva bratranec in jaz v zdravstveni dom in mi tam porinejo v roko A4 list, ki je vseboval kup zadev za izpolnit. Ne bratranec, še manj pa jaz, sva vedela kako se tej reči streže v primeru tujcev. Kateri naslov se napiše začasni ali stalni in tako sva za vsako stvar vprašala receptorko. Opazeč najino zmedenost, se predstavi in pove, da je doma iz Bosne. Ustrežljivo nama pomaga. Hitro pridem na vrsto, zdravnica me pregleda ob postavljanju parih vprašanj. Še dobro, da sem gledal risanko Shrek in sem vedel kako se reče močvirje. Kot veš bralec, smo nekaj dni prej bluzili po močvirju, tako sem sklepal, da je le to vzrok mojega trpljenja. Ne boš verjel, dobil sem antibiotike in žavbo. In kot je pri antibiotikih navada, sem jih jemal na 8 ur. Še vedno mi ostaja v spominu iz otroških dni ure ob 22h, 6h, in 14h. Jaz pa sem zadevo posodobil, da je se je bolj prilegalo mojemu bioritmu, in sicer sem prestavil jemanje za dve uri naprej.
Ok zdej pa res ne vem, a sem jest premaknjen, ali je bilo pa ostalih ne vem katerega reda velikosti ljudi premaknjenih. Mislim, da plačaš 60 dolarjev za to, da ti je slabo ... Smo šli tudi v zabaviščni park. Nikoli nisem bil pretiran prijatelj teh zadev. Tisti, ki ste bili že v njih si verjetno mislite, eni, da sem softič, drugi pa prav ima, vsaj eden, ki si upa na glas povedati. Nikoli nisem prekomerno užival na tehle napravah, ki te hočejo pripraviti do tega, da izgubiš ravnotežje, opoldansko malico in smisel za silo težnosti. Vedno sem bil ponosen sam nase, ko sem zadevo preživel. Prav tako sem se trudil čim bolj zmanjšati učinke delujočih sil na moje telo. Tako je park zame stvar preživetja in ne uživanja. Povračal nisem, ker uspeh. Se mi je pa še zvečer vse majalo. Se pa ob tem spominjam, kako sem brez slabosti preživel vse mogoče vlakce v Gardalandu, pri hišici, ki se počasi vrti, me je pa zvilo in sem samo samo še mižal in čakal svojega bridkega konca. Druga štorija pa govori o prijatelju, ki je v Gardalnadu preživel vse brez problemov, potem pa je bruhal na avtobusu na poti domov. Mogoče bi bilo bolje, če bi šel domov z vlakcem smrti. Tako sem sklenil, da vojaški pilot, če še tako rad bi bil, žal ni poklic zame. Dasiravno tiste pilatuse bi že zmogel šofirati.
Produkti žara, so namenjeni prehranjevanju. Poleg coolerja je žar najpopularnejša stvar in sodi v sklop piknikov na vrtu za hišo, ki se odvijajo lahko vsak dan. Jedel sem ga vsaj štirikrat na teden. Zame ljubitelja žara, pravi raj na zemlji oz. kot pravijo pri Mastercardu neprecenljivo. Perutničke, rebrca, kotleti, pleskavice in doma narejene klobasice so razlog, da se mi ob pisanju cedijo sline ter mi pred očmi plešejo darovi prašiča in govedine. Pripetilo se mi je že, da sem imel žar že za zajtrk. Sedaj vem, zakaj Ameriki pravijo obljubljena dežela. Žar in krofi, ki se jih nikoli nisem prenajedel, so bili razlog, da sem se v tej čudoviti deželici zredil za 3 kile in tako postal bajsek. Za boj slikoviti opis si predstavljajte Hommerja Simpsona, ki tako kot jaz obožuje krofe in se samo ob omembi le teh, slini kot polž. Poznamo čokoladne, pa dvojne čokoladne, pa enojno čokoladne in tiste z še več čokolade, skratka Tim Horton's hvala ti.
Še nekaj splošnih vtisov. Ljudje so preveč prijazni za mojo slovensko mentaliteto. Ja res je tko, kamor koli prideš, ti rečejo tam maš hladilnik in si vzem kar hočeš. Poleg tega je pri vsakem pozdravu navada, da se sprašuje How are you, vendar še sedaj ne vem, ali je treba kaj odgovoriti ali je to samo zato, da se nekaj reče. Gužva je na cestah ne glede na to, da imajo tri pasove. Domačini so zgroženi, če je potrebno avtoceste dodatno plačevati. Pravijo, saj so bile zgrajene s našim davkoplačevalskih denarjem, sedaj nam jih pa še zaračunavajo. Tako, da se neradi vozijo po njih. In na nek način imajo prav. Ljudje dihajo za Toronto Meaple Leaves, lokalno hokejsko ekipo, ki dasiravno ni osvojila Stanly cup-a že od leta 67, je njena dvorana nabito polna in sedeži v zadnji vrsti preko 100 dolarjev. Slovenci se zbirajo na tako imenovanih farmah, ki imajo pri njih drugačen namen. Pri nas na farmah redimo prašiče in kokoši, pri njih pa se zbirajo, na krajih podobnim campom, izven Toronta, kjer imajo svoje bungalove. V teh campih so ponavadi tudi gostilna, dvorana, bazen in ponekod tudi kapelica, kjer imajo ob nedeljah poleti maše. Moje osebno mnenje je, da so zaradi tega, ker ne živijo v Sloveniji na nek način zelo navezani nanjo in so veseli rojakov iz domovine. Tudi so zelo občutljivi na teme kot so ljubezen do domovine, ponosa, da smo Slovenci, v primerjavi z nami, ki živimo tukaj in se nam, biti Slovenec zdi nekaj običajnega. Tudi se ne počutimo ogroženega, tako kot oni, ko jih obdajajo večinski narodi predvsem Portugalci in Italijani.
Eden izmed ciljev pa še vedno ostaja, prekolesariti Kanado od vzhoda do zahoda. Mogoče v drugem življenju, ko bo pekel zmrznil ...