O mio cuore rossonero

Jezni bralec je upal na nadaljevanje navijaške zgodbe. Naj se mu oddolžim, da posvetim še en prispevek nogometu. Malo bolj ozaveščeni veste vsaj dve stvari. Prvič, v sredo je bila na sporedu tekma finala Lige Prvakov v kateri sta se pomerila grande A. C. Milan in Liverpool. Drugič, veste, da sem goreč pristaš Milana, pa ne sosedovega. Tako me je zmaga v najprestižnejšem tekmovanju navdihnila, da izlijem hvalospev, dvome o nogometu in svoja čustva na papir.
Veliko črnila je bilo prelitega, nekaj zaradi štoravosti pisateljev, nekaj zaradi pisanja, zakaj je nogomet najpriljubljenejša igral na svetu. Moj pogled je sledeč. Verjetno ostaja še iz pradavnine v nas želja biti dominantni samec krdela, dasiravno je to potlačeno globoko v nas, bi še vedno radi tudi preko športa postali prvi oz. kot bi rekli pokojni Rimljani "Primus". Tako pridemo do grobega orisa zakaj šport. Pa nadaljujva bralec. Torej imamo šport in imamo kulturo. Verjetno bi znali stari Grki bolje opisati kaj je to katarza, nama pa zadostuje, da gre pri vsem tem za poistovetenje z glavnim junakom drame in ob njegovih spodrsljajih in pripetljajih doživimo dvoje, da se poistovetimo in očistimo. Slednje ne vzeti dobesedno. Torej imamo sedaj šport, športnike in navijače. Poraja se nama vprašanje, zakaj je ravno nogomet najpriljubljenejši med športi in kaj manjka ostalim? Pa se odpraviva še v stari Rim. Zgleda da naju bo zgodovina naučila marsičesa in tudi prav je tako, glede na to, da je to eden izmed mojih konjičkov. Že spet pazi gre za preneseni pomen. Torej smo v Rimu npr. leta 100 in imava srečo, da se v Koloseju odvijajo gladiatorski boji. Organiziral jih je cesar v zahvalo, ker ga je minilo mučno zaprtje. Kolosej, dva gladiatorja se borita, množica vpije, kriči, doživlja grozo smrti, adrenalin, kri šprica okoli, najprej gladiatorjem, prav gotovo pa tudi množici, kajti na nitki je življenje. Sva še skupaj, dva alfa samca se borita za prevlado, navijači se poistovetijo in doživljajo katarzo. In čakajo višek, trenutek, ko bo eden od gladiatorjev podlegel. In to je moj tretji argument. Čakanje na višek, čakanje trenutka smrtnega udarca. Tako nama ostane bralec kopica argumentov, pričevanj in dokazov s prstom kažoč zakaj ravno nogomet. Podobnost je osupljiva. Stadioni podobni Koloseju, množica, v kateri posameznik nikoli ni postal dober nogometaš, množica, v kateri izgubiš svoj jaz in postaneš le delček spektakla in občudovalec, katarza, dve moštvi, ki se borita, ne na smrt, ampak za prevlado, zmago, čast in na koncu čakanje trenutka odrešitve, čakanje vrhunca, čakanje smrtnega udarca, čakanje gola. V nobeni drugi igri, ni pričakovanje trenutka tako veliko. In ravno slednje, naredi gladiatorski boj in žogobrc tako zelo podoben. Čakanje smrti, pri nogometu, čakanje gola. To je vsa poanta in prevlada nogometa. Čakajoč ne Godoja, ampak čakajoč Gola. Ker se nama zdi ubijanje za zabavo nesprejemljivo, smo to omejili na grobe prekrške, v katerih začutimo moč, kri, znoj, bolečino, vznemirjenje, adrenalin, solze, jezo, strast, žalost in frustracije, vse kar nas spremlja v bojih, ki jim midva navadna smrtnika ne želiva bojevati in si jih ne želiva, farizejsko pa si želiva doživljati in čutiti vse prej naštete stvari. Bojih boš nemara rekel? Saj nogomet ni boj? Mislim, da je fuzbal ostanek boja. Zakaj imamo potem takem taktiko, napadalce in branilce? V naslednjem stadiju pa bo odpadel še edini konkurent čakajočemu dogodku, hokej. Hokeju manjka preprostosti. Nogomet je žoga in travnata zelenica. Hokeju zaradi zahteve po ledu manjka univerzalnosti. Ljubitelj hokeja nič se ne razburjaj, ampak dopovej lepoto hokeja, tistim v Afriki, ki še nikoli niso videli snega.
Zanimata me kako bodo naši zanamci gledali na nogomet. Bo to le krut šport, kot so za nas gladiatorski boji? Bomo zapisani kot barbari brez kulture, ki uživamo v mučenju in nasladah boja. Bodo govorili ne o kruhu in igrah, kot to počnemo mi, ampak o pivu in igri.
Če bi opisal v računalniškem jeziku, poznamo samo 0 in 1. Ali ti fuzbal vzbuja prej omenjena čustva in občutja ali pač ne. In ti branje tega članka predstavlja muko in čudenje bedastočam nekaterih ljudi. Sam spadam v skupino močno čutečih ljudi. Tako prideva bralec do sredine tekme v kateri je moj ljubljeni Milan premagal Liverpool. V kateri sem ob golih proslavljal kot, da bi jih sam zadel, v katerih sem vpil, kot da sem trener, v katerih sem bil množica, v kateri sem bil alfa samec, v kateri sem bil klic pradavnine, v kateri sem bil sam igralec A. C. Milana. V kateri je Super Evro Pippo, napadalec katerega imam najbolj v čislih, dosegel dva gola za zmago. V kateri je pokazal, da ima nos, roke in noge, za to da doseže gol. Četudi ni bil v formi, je pokazal, da ima v pomembnih tekmah instinkt za zadetke, za smrtni udarec. In še nekaj vsi, ki se mršite nad tem napadalcem. Ravno njegova nesposobnost preigravanja, strelov od daleč in zadrževanje žoge ga dela meni ljubljenega, ker vse kar rabiš v nogometu je zadeti gol in pika. Ni filozofije je le znanje, kako doseči gol. In Inzaghi nesposoben kakor je za nekatere, ima vse kar potrebuje napadalec, zmožnost dajati golov. Po drugi strani ni težko občudovati igralcev, katerim gre vse od nog. Meni je ljubši grdi raček, za katerega upam, trepetam, navijam, da bo dal gol, kateri se mora vedno dokazovati in boriti, kateremu vedno oporekajo. A na koncu vendarle grdi raček dokaže česa je zmožen in zapre kljune labodom. Zato Inzaghi, boš zame vedno Primus.
Naj zaključim s solzo ganjenosti v očeh, nasmeškom veselja na ustnicah, z radostjo v srcu in zahvalo A. C. Milanu ob osvojenemu pokalu Lige Prvakov za leto 2007!!!!!!!

GRAZIE INZAGHI, GRAZIE RAGAZZI ROSSONERI!!!!!!!