O moji navijaški poti drugič

Glede navijaških stvari sebe tretiram, da sem rojen pod srečno zvedo. Ravno so se moja navijaška čustva dodobra ogrela za nogomet, je prišel Srečko. Dasiravno žanje v Sloveniji tako pozitivne kot negativne spomine, bo pri meni zapisan, kot nekdo, ki je iz nogometnega vidika gledano, nogometno nepismeno Slovenijo spravil na evropsko in svetovno prvenstvo. Jaz ga še posebno spoštujem, ker je dokazal, da se lahko s primerno motivacijo, željo, borbenostjo in agresivnostjo lahko premaga reprezentance, ki so na lestvici bile višje od naše. Tako smo bili vsako tekmo v igri za zmago. Pa je prišel v Koreji trk med dvema filozofijama Srečka in Zlatka. Zlatko je predstavljal nasprotje Srečka. Bil je kreativen, ne preveč delaven igrač, a zelo pomemben saj je lahko z eno potezo odločil tekmo. Ali kot bi se ob slabši predstavi izjasnil Ivo Milovanovič, da je Zlatko tip igralca, ki ga celo tekmo ni in ni, nato pa z eno potezo odloči tekmo. Ob morebitni menjavi pa bi se hudoval, da igralcev kot so Zlatko se pač ne menja, saj lahko z eno potezo odloči tekmo. Ko smo ravno pri komentatorjih, legenda je gotovo dr. Andrej Stare. Ob njem se gledanje športnega dogodka sprevrže komedijo, četudi naši izgubljajo. Prav tako naš doktor čuti dolžnost, da v imenu navijačev izlije žolč na sodnike ali nesposobnega hokejista. Zaradi njegovih komentarjev upaš, da bodo naši hokejisti naredili kakšno neumnost, če pa ne hokejisti pa vsaj sodniki, da boš priča kakšni sočni. Žal pa je črnilo zelo omejujoče pri podoživlanju in predstavitvi komentarjev doktorja. Ja, kaj sodnik, a tole pa ni izključitev! #####???@@@@ ko je pa naš igralec storil veliko blažji prekršek, je pa takoj dvignil roko. No dovolj o sodnikih, ...., pa to ni res, ponovno dvajsetica norveškega sodnika Ahonenu. Ne vem, ali bi sodnik rad postavil svetovni rekord v danih dvajseticah. Hja, korpolentni Zajec, pokaži temule Ukrajincu iz kakšnega testa so slovenski fantje. Pa kaj dela Varl tako daleč stran, hja, ni čudno, da tako zlahka dobivamo gole, s tako igro si ne zaslužimo obstanka. Vleci Primož, vleci Primož, to bo daleč ........, ne, ne, ne, samo 180m na planiški velikanki.
Rim, moj četrti letnik na Škofijski, trdno odločen, da grem prvič na tekmo Serie A, zaradi sabotaže sošolcev ostanem pred razredničarko samo s cmokom v grlu in občutkom, da neka čudna slana voda sili iz oči. Torej stojiva pred razredničarko sošolec in jaz, jo skušava prepričati, da naju spusti na tekmo, nakar dobim nož v hrbet od Bruta. Sošolec mi namreč naposled reče, no Janez bova šla pa drugič. Tako me ni žgalo razočaranje, ampak izdajstvo mojega prijatelja.
Meni sedaj bolje poznani Inzaghi se je iz Juventusa preselil na San Siro in tako je počasi, a vztrajno moja simpatija spremenila barvo iz belo-črne v rdečo-črno. Tako, bo sedaj, ko bralec bereš tale članek, blizu 6 let od kar navijam za Milan. Torej Brutus, moj prijatelj mi je bil dolžan tekmo v Italiji. Se nekega jesenskega dneva odpraviva na tekmo Milan-Atalanta. Ekspedicija je štartala ob 9.00h iz pred mojega doma proti mestu mode. Zmerne vožnje je za ene 5 do 6 ur. Prispeva pred štadion, opaziva primerno parkirišče, kjer bova pustila avto. Se sparkirava, nakar pristopi k nama nek človek, ki zahteva plačilo 10 evrov za parkirnino. Dobro plačava, nimaš kej. A glej ga zlomka, ne dobiva nobenega listka. Ob malo globljem premišljanju prideva do sklepa, da je bilo vseeno pametno plačati, kajti v nasprotnem primeru bi imela najverjetneje razbit avto, če bi mela srečo, ali pa prerezane gume. Sklepala sva namreč, da ima mafija tukaj posle čez. Včasih se mi zdi, da ima mafija v Italiji tudi vreme pod kontrolo, kajti iz ne vem kje, no vem, iz neba, ampak ne vem, kako ravno tisti hip, se ulije taka ploha, da nisem vedu ali sem na dežju ali pod tušem. Tako sva bila primorana kupiti dežnik, seveda z motivom AC Milana, in ko je bilo to opravljeno, je prenehalo deževati. Ko bi vsaj to bilo vse. Torej prideva do trafike, kjer prodajajo karte. Trafika zaprta, na njej pa listi kjer je pisalo SOLD OUT. Naivno kot sva bila, vsa se prestrašila, da bo najina pot zaman saj ne bova dobila kart. Rešitelj, se pravi tretji mafijc, prvi na parkedžu, drugi kateri nama je prodal dežnik in sedaj tale, pristopi k nama in nama začne ponujati karte. Vesela, da sva prišla do njih, jih kupiva po nekaj evrov višji ceni od dejanske. Lačen, kaj ne bi bil, v soseski najdeva McDonalds se nafutrava, in nato odpraviva nazaj pred stadion. Naj se jim, mafiji namreč, posuši konoplja, ko prideva nazaj je trafika odprta in karte se prodajajo. Strokovno ugotoviva, da sva bila ponovno prevarana. No vsaka šola nekaj stane, tako je tudi ta, koliko evrov, vam ne povem, ker sem skušal tole pozabiti. In tudi sem, tisti hip ko sem stopil v nogometno svetišče. Tak sem bil kot majhen otrok, ki za Miklavža dobi priljubljeno igračo. Ob vsem navijanju, gorečih baklah, migetajočih zastavah in vplivu kričeke množice nisem mogel ostati ravnodušen. V Ljubljano sva se vrnila v zgodnjih jutranjih urah. Mogoče še to, od stadiona do obvoznice sva potrebovala manj kot eno uro, ne glede na to, da je bilo okoli stadiona polno pleha. Pod črto, ekspedicija uspela, Brutu sem oprostil oz. se mi je oddolžil in bogatejši za nekaj novih navijaških trenutkov, neprecenljivo.
Naj še bolj informativno omenim, da sem tudi navijač in gledalec ameriškega nogometa. Že drugo leto zapored sem gledal tekme pred finalom in nato še Super Jajce oz. kot temu pravijo Američanu Super Bowl. Tako si zimske nedelje krajšam z gledanjem, če se le da, meni priljubljenih Indianapolis Colts. Na kratko o pravilih. Žogo, je potrebno iz obrambne polovice spraviti v gol na mnogo kreativnih načinov lahko z nogo ali roko, v teku ali podaji, tako lahko dobilš 6, 3 ali 1 točko.
Tako bralec, če te bo slučajno pot zanesla pod moje okno, ob kakšnem, zame pomembnem športnem dogodku, se ne čudi in ustraši možnih huronskih vzklikov od veselja, žalost ali razočaranja. Tok samo v vednost. Pa Forza Milan!!!!!