Kako sem šel za družico IV

Jezni bralci so me zasuli z enim komentarjem in pokarali moje ravnanje, da sem meni nič odšel na počitnice, brez tako pričakovane nedeljske kolumne. Bom nekaj dni, po prespani noči nadoknadil zamujeno. Če pa si bralec ob tem utrpel duševne bolečine se ti iz srca opravičujem.
Tudi v Kanadi je vsak zdravnik in tako mi je vsakdo, ki je vedel za moje izpuščaje in srbečico, svetoval svojo žavbo. Vendar tako kot poje Franc Košir Nobena žavba mi ne pomaga ... Ta modrost mi je pomagala, da sem se le spravil k zdravniku. Še posebno zato, ker sem imel urejeno zdravstveno zavarovanje, tako da mi ni bilo potrebno plačati storitev. Prideva bratranec in jaz v zdravstveni dom in mi tam porinejo v roko A4 list, ki je vseboval kup zadev za izpolnit. Ne bratranec, še manj pa jaz, sva vedela kako se tej reči streže v primeru tujcev. Kateri naslov se napiše začasni ali stalni in tako sva za vsako stvar vprašala receptorko. Opazeč najino zmedenost, se predstavi in pove, da je doma iz Bosne. Ustrežljivo nama pomaga. Hitro pridem na vrsto, zdravnica me pregleda ob postavljanju parih vprašanj. Še dobro, da sem gledal risanko Shrek in sem vedel kako se reče močvirje. Kot veš bralec, smo nekaj dni prej bluzili po močvirju, tako sem sklepal, da je le to vzrok mojega trpljenja. Ne boš verjel, dobil sem antibiotike in žavbo. In kot je pri antibiotikih navada, sem jih jemal na 8 ur. Še vedno mi ostaja v spominu iz otroških dni ure ob 22h, 6h, in 14h. Jaz pa sem zadevo posodobil, da je se je bolj prilegalo mojemu bioritmu, in sicer sem prestavil jemanje za dve uri naprej.
Ok zdej pa res ne vem, a sem jest premaknjen, ali je bilo pa ostalih ne vem katerega reda velikosti ljudi premaknjenih. Mislim, da plačaš 60 dolarjev za to, da ti je slabo ... Smo šli tudi v zabaviščni park. Nikoli nisem bil pretiran prijatelj teh zadev. Tisti, ki ste bili že v njih si verjetno mislite, eni, da sem softič, drugi pa prav ima, vsaj eden, ki si upa na glas povedati. Nikoli nisem prekomerno užival na tehle napravah, ki te hočejo pripraviti do tega, da izgubiš ravnotežje, opoldansko malico in smisel za silo težnosti. Vedno sem bil ponosen sam nase, ko sem zadevo preživel. Prav tako sem se trudil čim bolj zmanjšati učinke delujočih sil na moje telo. Tako je park zame stvar preživetja in ne uživanja. Povračal nisem, ker uspeh. Se mi je pa še zvečer vse majalo. Se pa ob tem spominjam, kako sem brez slabosti preživel vse mogoče vlakce v Gardalandu, pri hišici, ki se počasi vrti, me je pa zvilo in sem samo samo še mižal in čakal svojega bridkega konca. Druga štorija pa govori o prijatelju, ki je v Gardalnadu preživel vse brez problemov, potem pa je bruhal na avtobusu na poti domov. Mogoče bi bilo bolje, če bi šel domov z vlakcem smrti. Tako sem sklenil, da vojaški pilot, če še tako rad bi bil, žal ni poklic zame. Dasiravno tiste pilatuse bi že zmogel šofirati.
Produkti žara, so namenjeni prehranjevanju. Poleg coolerja je žar najpopularnejša stvar in sodi v sklop piknikov na vrtu za hišo, ki se odvijajo lahko vsak dan. Jedel sem ga vsaj štirikrat na teden. Zame ljubitelja žara, pravi raj na zemlji oz. kot pravijo pri Mastercardu neprecenljivo. Perutničke, rebrca, kotleti, pleskavice in doma narejene klobasice so razlog, da se mi ob pisanju cedijo sline ter mi pred očmi plešejo darovi prašiča in govedine. Pripetilo se mi je že, da sem imel žar že za zajtrk. Sedaj vem, zakaj Ameriki pravijo obljubljena dežela. Žar in krofi, ki se jih nikoli nisem prenajedel, so bili razlog, da sem se v tej čudoviti deželici zredil za 3 kile in tako postal bajsek. Za boj slikoviti opis si predstavljajte Hommerja Simpsona, ki tako kot jaz obožuje krofe in se samo ob omembi le teh, slini kot polž. Poznamo čokoladne, pa dvojne čokoladne, pa enojno čokoladne in tiste z še več čokolade, skratka Tim Horton's hvala ti.
Še nekaj splošnih vtisov. Ljudje so preveč prijazni za mojo slovensko mentaliteto. Ja res je tko, kamor koli prideš, ti rečejo tam maš hladilnik in si vzem kar hočeš. Poleg tega je pri vsakem pozdravu navada, da se sprašuje How are you, vendar še sedaj ne vem, ali je treba kaj odgovoriti ali je to samo zato, da se nekaj reče. Gužva je na cestah ne glede na to, da imajo tri pasove. Domačini so zgroženi, če je potrebno avtoceste dodatno plačevati. Pravijo, saj so bile zgrajene s našim davkoplačevalskih denarjem, sedaj nam jih pa še zaračunavajo. Tako, da se neradi vozijo po njih. In na nek način imajo prav. Ljudje dihajo za Toronto Meaple Leaves, lokalno hokejsko ekipo, ki dasiravno ni osvojila Stanly cup-a že od leta 67, je njena dvorana nabito polna in sedeži v zadnji vrsti preko 100 dolarjev. Slovenci se zbirajo na tako imenovanih farmah, ki imajo pri njih drugačen namen. Pri nas na farmah redimo prašiče in kokoši, pri njih pa se zbirajo, na krajih podobnim campom, izven Toronta, kjer imajo svoje bungalove. V teh campih so ponavadi tudi gostilna, dvorana, bazen in ponekod tudi kapelica, kjer imajo ob nedeljah poleti maše. Moje osebno mnenje je, da so zaradi tega, ker ne živijo v Sloveniji na nek način zelo navezani nanjo in so veseli rojakov iz domovine. Tudi so zelo občutljivi na teme kot so ljubezen do domovine, ponosa, da smo Slovenci, v primerjavi z nami, ki živimo tukaj in se nam, biti Slovenec zdi nekaj običajnega. Tudi se ne počutimo ogroženega, tako kot oni, ko jih obdajajo večinski narodi predvsem Portugalci in Italijani.
Eden izmed ciljev pa še vedno ostaja, prekolesariti Kanado od vzhoda do zahoda. Mogoče v drugem življenju, ko bo pekel zmrznil ...