O moji navijaški poti

V sledečih prispevkih bo šlo za osebne izkušnje pasivnega gledanje športa preko tv-ja ali v živo. Moji poskusi osebnega udejstvovanja bodo sledili kasneje. Za prvi spomin športnega dogodka se spodobi, da je bled kot stepena smetana. No, lahko tudi ni stepena, ampak itak nima pomena, ker je tako stepena, kot nestepena smetana bela. Bilo je svetovno prvenstvo v nogometu, lahko tudi, da je bilo evropsko. Prav tako je iz malih sivih celic izpuhtelo ali je bila tekma osmine finala, četrtfinalna tekma, ali tekma polfinala. Prav tako ne bo šlo, v kakšnih hlačkah so igrali igralci Jugoslavije in lepo vas prosim ne stojte me sprašavat, proti komu so igrali. Vse kar sem si zapomnil je slika razočaranih igralcev Jugoslavije, kako sedijo na tleh in jokajo. Kasneje sem izvedel, da so bili poraženi s strani meni neznane ekipe. Ugibam, da mi je bilo takrat let manj, kot imam prstov na obeh rokah.
Sledilo je obdobje zanimanja za šport belih strmin. Kot otrok se spominjam borb našega asa Jureta Koširja z svetovnimi velemojstri svetovnega formata kot sta bila Italijan Alberto Tomba in Avstrijec Tomas Stangasinger. Tako ne čudi, še jaz ne morem verjeti, da sem bil po zaslugi Jureta v zgodnjem otroštvu zagreti rap-ar. Včasih smučam hit, včasih pa pučas ... Tudi skoke sem kar dosti pregledal, tako da mi imeni kot sta Primož Ulaga in Peterka nista tuji. Starejši bratranec iz Slovenije me je navdušil nad Formulo 1. Zelo na približno rečeno mi je bilo takrat let za obe roki prstov plus mogoče še kakšen palec na nogi. Do tragične nesreče sem navijal za Ayrton Senno Brazilskega dirkača, ki je preminil v nesreči v Imoli leta 1994. Ker je Michael Schumaher že kazal znake superiornosti sem se odločil, da bom navijal za njegovega rivala Damona Hilla. Po končani njegovi športni poti seveda slednjega, sem svoje navijaško srce podaril Jacques Villeneuve-u. Nepopisno veselje je spomin na dogodek, ko je hotel Schumaher izriniti s ceste Villeneuve-a, a mu to ni uspelo. Pa še sam je letel s proge. Nepozabna dirka. Naj za medklic dodam, da me tole pisanje imen kar izčrpava, še dobro, da je striček Google na razpolago in mi pomaga pri pravopisu, dasiravno tega ni moč opaziti.
Prvi košarkarski dogodek, ki je zaznamoval moja zgodnja leta pubertete, je bila finalna tekma na kateri je takratna Smelt Olimpija osvojila naslov Pokalnega Prvaka Evrope. Imena kot so Dušan Hauptman, Jaka Daneu in Roman Horvat so znana verjetno le nekaterim boljue podučenim bralcem. Meni pa so se vtisnili v spomin kot neverjetni ostrostrelci z razdalje. V letih, ki so sledila, je bila moja edina ljubezen košarka. Spremljal sem tudi ligo NBA in že takrat pokazal, da mi vstajanje ob zgodnjih jutranjih urah, da bi spremljal boje v finalu med Chicago Bulls-i in Utah Jazz-i ne dela težav. Za tiste, ki vas zanimajo imena Michael Jordan, njegov zvesti oproda Scottie Pippen in Hrvat Toni Kukoč. Zadeva je šla tako daleč, da sem imel sobo prelepljeno s plakati od Jordana. V spominu mi tudi ostaja uvrstitev Olimpije na Final Four in Marka Miliča, zame enega bolj priljubljenih košarkarjev, kako je na polfinalni tekmi razbil tablo, ob drugi priliki preskočil avto. Še danes ga spoštujem kot igrača. Ob vseh zdrahah v Olimpiji je moje navijaško srce malo zakrknilo in če ne bi bilo igrice Fifa 97, še sam ne vem, kaj bi se zgodilo z vsem prostim časom, ki bi ga imel na razpolago, ko ne bi bil več navijač. Pustimo stat, naj omenim samo toliko kot je potrebno. Fifa 97, je za neuke bralce, nogometna igrica, ki me je soukužila veselja do nogometa. Zares fanatik sem pa postal po finalni tekmi lige prvakov med Man. United-om in Bayren Munich-om. Nemci so večji del tekme vodili z ena proti nič. In človek ne more ostati ravnodušen, ali od veselja ali pa od žalosti, kajti v sodnikovem podaljšku sta Teddy Sheringham in Ole Gunnar Solskjaer zadela zmagovita gola. Neverjetna tekma za v anale. Kot dolgoletni navijač Man United-a sem se postaral zaradi, pomanjkanja lovorik, ki so jih postavili v vitrino v letih do mojega drugega letnika gimnazije. Kar sledi bralec, te bo če nisi ravno moj sošolec iz gimnazije presenetilo in šokiralo. Tudi jaz še danes zardevam in si pokrivam obraz, ko se spomnim sledečih dogodkov. Nekateri med vami me poznate po nahrbtniku na katerem je dres Juventus-a in ime Inzaghi. Še dobro, da se rdečici ni moč razliti na pisavo. Torej bili smo na duhovni obnovi v bližini Ljubljane. Sošolka je povabila svojo prijateljico iz Trsta, naj se nam pridruži. Škoda ker ni ob meni Franceta Prešerna, ampak on bi jo znal gotovo veliko bolj živo opisati. Jaz pa naj samo povem, da me zamejska Slovenka ni postila ravnodušnega, kot ni pustila ravnodušnih mojih sošolcev. Zgodilo se je, da smo na njeno željo, sedeli pri kosilu skupaj. Moje poznavanje nogometa je bilo takrat še na trhlih temeljih, zato za lapsus, ki je sledil imam opravičilo, vendar škodi, in legendi, ki še danes zabava takrat prisotne sošolce, ni bilo moč uiti. Torej bila sta dva Inzaghi-ja, brata eden pri Laziu, drugi starejši Pippo pa pri Juvet-u. Vprašam gospodično za kateri klub navija in reče, da za Staro damo. Vprašam, če pozna kakšnega igralca, kajti ponavadi se znanje punc, pa brez zamere prosim, tukaj konča. A na moje presenečenje mi odvrne Del Piero in Inzaghi. Le smola smole je hotela, da sem pa jaz ravno teden pred duhovno obnovo gledal mlajšega brata Inzaghi-ja pri Laziu, ne vedoč za starejšega brata ustrelim kozla, rekoč mar ne igral Inzaghi pri Laziu. Ona mi odvrne ja sej sta dva brata eden tu in eden tam. Še danes so takrat okoli stoječi sošolci kao pametni, in trdijo, da so me o moji zmoti hoteli posvariti še med najinim pogovorom z gospodično. Trdijo namreč, da so mi prišepetavali nekaj v smislu PŠŠŠŠŠŠŠŠ ej Janez, PŠŠŠŠŠŠŠŠ ej, Janez DVA INZAGHI-JA STA, DVA INZAGHI-JA STA. Pod črto, jaz tega nisem ne vedel in ne slišal, tako da sem se ujel v lastno zanko. Je pa slednji dogodek bil dovolj, da sem zraven Man United-da začel navijati tudi za Juve. Razloge ne bom izpostavil, če si jih bralec uspel izluščiti prav, drugače pa tudi. Naj ti bo, ker me že ravno bereš. Ja, prelepa bjonda je razlog. Če se mi pa slučajno posmehuješ, pa premisli sledeče argument, kok je luštnih punc s katerimi greš loh na fuzbal in tam oba dva uživata. Mislim da, število konvergira proti ničli. Torej razlogi so bili tako praktični kot osebni. O nadaljevanju navijaške poti pa drugič ...