Obsežnost pripetljajev mi ne dopusti, da bi vsakega podrobneje razdelal. Tako je moj namen, vsaj približno zapisati neumnosti, ki so se zgodile med mojim odraščanjem tam. Če te pa kateri pripetljaj bolj zanima, me pa seveda komot pocukaš za rokav, če me seveda kdaj srečaš, dasiravno bo to v poletnih mesecih bolj težko, zaradi kratkih rokavov. Preventivno naj tudi omenim, da zadeve niso opisane kronološko.
Bom še neki vrstic namenil Damjanu. Poba je bil v četrtem letniku med oceno pri latinščini. Pa ga je za lato pobarala, kok bi imel rad na koncu latinščino. Damjan je pa odgovoru nekako takole:"Sicer mi res lahko daste 3, če mi daste pa 4 me bodo pa doma manj tepli,". In glej ga goloba na strehi, se ga je usmilila in mu dala na koncu 4. Ko sem ravno pri zaključevanju ocen. Na koncu 1. letnika mi je bajlarca dala 4 s pripombo, da bom biologijo drugo leto zagotovo imel 5. Preventiva pred zmedenostojo še ni nikoli škodila, zato naj zapišem, da sem bil takrat pri biologiji med 3 in 4. Jest se pa z njeno oceno, oceno koliko bom imel bajlo v prihodnjih letih se ve, nisem strinjal, tako sem v drugem imel bajlo 3 in v tretjem bajlo 2. Še dobro, da je nisem imel v četrtem letniku. Pa grem nazaj na Damjana. Me je hotla ena frišna prfoksa za francoščino vprašat. Pa sem se začel izmikati, da sem bil lih prejšnjo uro vprašan zemljo. Kar je bila čista resnica. Pa se vmeša tudi Damjan in me začne zagovarjati. Pa prfoksa zaključi:"No potem bom pa kar vas vprašala, Damjan!". Revež se je izmikal pa ni nič pomagalo. Še od takrat mu dolgujem eno uslugo. Vsak škof in papež ve, da se pouk na škofijski zaključi ob 14.06h. Mi pa smo prfokso za frenčo pri njeni prvi uri nadomeščanja, napeli in smo zmolili že ob tri četrt na dve in odšli domov. Bojda je vse to zapazil nič hudega sluteč ravnatelj in takratno gospodično francoščine pokaral. Od takrat naprej se kaj takega revca ni več privoščila. Ekskurzija v Rim se poleg cmoka v grlu ker se nisem smel udeležiti tekme, spominjam še po tejle pripovedki. Sta dva sošolca ponočevala. Ju je na njuno smolo zalotil profesor in ter jih nato pospremil v njuno sobo. Sošolca pozvonita, da bi lahko vstopila v sobo, ko glas na drugi strani vpraša kdo je. Odgovorita:"Hanibal ante portas - Hanibal je pred vrati,". Je že res, da vse kar smo si zapomnili od latinščine reki in pregovori v tem jeziku, na kar je indiciral že zgornji primer.
Dasiravno se človek pred gimnazijo ne sprašuje dosti kako nasprotni spol razmišlja, postaja to pereče vprašanje vse pogostejše. Enačba ostaja zame nerešljiva, razen če je na drugi strani enačaja ničla. Vedno bo v meni zapisan pripetljaj, ki se je zgodil na eni duhovni obnovi v drugem letniku. Smo se pogovarjal o razredu, kaj nam je všeč in kaj na ni, v skupinicah po dva in dva. Iz čistega obupa ker nisva vedla kaj bi vključila v najin umotvor, sva ostalim rekla, ko smo sedeli v krogu in predstavljali naše pluse in minuse, rekla, da naju motijo skupince, ki se oz. so se formirale znotraj razreda. Izkazalo se je, če bi bil malo bolj rahločuten, da je bila ena izmed mojih top treh napak v življenju, ker sem bil pa bolj upornik po duši, me je reakcija razreda močno zabavala. Namreč vnel se je tak prepir med nami, da ga ne pomnem ne prej ne kasneje podobnega. Sploh ne vem, kaj je bilo v teh najinih magičnih besedah takega, da je po bitki bilo nekaj užaljenih, nekaj zafrustriranih, nekaj jeznih in nekaj rušilcev, ki se je ob vsem tem zabavalo. Vsekakor je bilo zabavno sprovocirat sošolke, to je bilo edino zadoščenje, ki smo ga bili deležni. Te je bilo neke vrste naše maščevanje za vse tista organiziranja sošolk.
V svoji zaslepljenosti smo si poskušali obnašanje in doživljanje žensko poenostaviti na predmete kot je pomaranča. Ne razumi me napak bralec, to ni bil enačenje žensk s predmeti, o ne. V bistvu je šlo za to, kako bi prevedli neobvladljiv problem na obvladljivega. Tako so bile ženske takrat neobvladljive za nas, pomaranča obvladljiva. Trditev glede pomaranč in žensk gre takole. Večina pomaranč ima lepe oranžne olupke, ko pa jo olupiš nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ali sočno pomarančo, ali kislo jabolko. Ženske, so pa nekaj podobnega. Zunanjost pove premalo o notranjosti. Posledično smo ugotovili, da je bistvo v notranjosti pomaranče. Zgornji razsvetljenje sva doživela s sošolcem pri nekem lupljenju pomaranč. Med njimi so bile tako sladke kot kisle, na oko pa podobne vsaka sebi kot jabolko jabolku, predvsem pa mamljive.
Ja, štiri leta na škofijski so minila. Jaz pa nisem ne škof ne papež. Sem pa bogatejši za sošolke in sošolce s katerimi sem preživel krasna leta, ter njihove neumnosti, ki so mi polepšale jesenske, zimske in pomladanske dni. Smrk, smrk.
Bom še neki vrstic namenil Damjanu. Poba je bil v četrtem letniku med oceno pri latinščini. Pa ga je za lato pobarala, kok bi imel rad na koncu latinščino. Damjan je pa odgovoru nekako takole:"Sicer mi res lahko daste 3, če mi daste pa 4 me bodo pa doma manj tepli,". In glej ga goloba na strehi, se ga je usmilila in mu dala na koncu 4. Ko sem ravno pri zaključevanju ocen. Na koncu 1. letnika mi je bajlarca dala 4 s pripombo, da bom biologijo drugo leto zagotovo imel 5. Preventiva pred zmedenostojo še ni nikoli škodila, zato naj zapišem, da sem bil takrat pri biologiji med 3 in 4. Jest se pa z njeno oceno, oceno koliko bom imel bajlo v prihodnjih letih se ve, nisem strinjal, tako sem v drugem imel bajlo 3 in v tretjem bajlo 2. Še dobro, da je nisem imel v četrtem letniku. Pa grem nazaj na Damjana. Me je hotla ena frišna prfoksa za francoščino vprašat. Pa sem se začel izmikati, da sem bil lih prejšnjo uro vprašan zemljo. Kar je bila čista resnica. Pa se vmeša tudi Damjan in me začne zagovarjati. Pa prfoksa zaključi:"No potem bom pa kar vas vprašala, Damjan!". Revež se je izmikal pa ni nič pomagalo. Še od takrat mu dolgujem eno uslugo. Vsak škof in papež ve, da se pouk na škofijski zaključi ob 14.06h. Mi pa smo prfokso za frenčo pri njeni prvi uri nadomeščanja, napeli in smo zmolili že ob tri četrt na dve in odšli domov. Bojda je vse to zapazil nič hudega sluteč ravnatelj in takratno gospodično francoščine pokaral. Od takrat naprej se kaj takega revca ni več privoščila. Ekskurzija v Rim se poleg cmoka v grlu ker se nisem smel udeležiti tekme, spominjam še po tejle pripovedki. Sta dva sošolca ponočevala. Ju je na njuno smolo zalotil profesor in ter jih nato pospremil v njuno sobo. Sošolca pozvonita, da bi lahko vstopila v sobo, ko glas na drugi strani vpraša kdo je. Odgovorita:"Hanibal ante portas - Hanibal je pred vrati,". Je že res, da vse kar smo si zapomnili od latinščine reki in pregovori v tem jeziku, na kar je indiciral že zgornji primer.
Dasiravno se človek pred gimnazijo ne sprašuje dosti kako nasprotni spol razmišlja, postaja to pereče vprašanje vse pogostejše. Enačba ostaja zame nerešljiva, razen če je na drugi strani enačaja ničla. Vedno bo v meni zapisan pripetljaj, ki se je zgodil na eni duhovni obnovi v drugem letniku. Smo se pogovarjal o razredu, kaj nam je všeč in kaj na ni, v skupinicah po dva in dva. Iz čistega obupa ker nisva vedla kaj bi vključila v najin umotvor, sva ostalim rekla, ko smo sedeli v krogu in predstavljali naše pluse in minuse, rekla, da naju motijo skupince, ki se oz. so se formirale znotraj razreda. Izkazalo se je, če bi bil malo bolj rahločuten, da je bila ena izmed mojih top treh napak v življenju, ker sem bil pa bolj upornik po duši, me je reakcija razreda močno zabavala. Namreč vnel se je tak prepir med nami, da ga ne pomnem ne prej ne kasneje podobnega. Sploh ne vem, kaj je bilo v teh najinih magičnih besedah takega, da je po bitki bilo nekaj užaljenih, nekaj zafrustriranih, nekaj jeznih in nekaj rušilcev, ki se je ob vsem tem zabavalo. Vsekakor je bilo zabavno sprovocirat sošolke, to je bilo edino zadoščenje, ki smo ga bili deležni. Te je bilo neke vrste naše maščevanje za vse tista organiziranja sošolk.
V svoji zaslepljenosti smo si poskušali obnašanje in doživljanje žensko poenostaviti na predmete kot je pomaranča. Ne razumi me napak bralec, to ni bil enačenje žensk s predmeti, o ne. V bistvu je šlo za to, kako bi prevedli neobvladljiv problem na obvladljivega. Tako so bile ženske takrat neobvladljive za nas, pomaranča obvladljiva. Trditev glede pomaranč in žensk gre takole. Večina pomaranč ima lepe oranžne olupke, ko pa jo olupiš nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ali sočno pomarančo, ali kislo jabolko. Ženske, so pa nekaj podobnega. Zunanjost pove premalo o notranjosti. Posledično smo ugotovili, da je bistvo v notranjosti pomaranče. Zgornji razsvetljenje sva doživela s sošolcem pri nekem lupljenju pomaranč. Med njimi so bile tako sladke kot kisle, na oko pa podobne vsaka sebi kot jabolko jabolku, predvsem pa mamljive.
Ja, štiri leta na škofijski so minila. Jaz pa nisem ne škof ne papež. Sem pa bogatejši za sošolke in sošolce s katerimi sem preživel krasna leta, ter njihove neumnosti, ki so mi polepšale jesenske, zimske in pomladanske dni. Smrk, smrk.
2 komentarja:
O presveta Pomagalka, potem so tudi duhovnoobnovni ravsi na temo skupinic konstanta. V 2L je bilo tudi na naši DO joookajoče piskajoče ... V jok, na drevo in na štrik - vse zaradi skupinic in konkretnih pripomb, kdo gre (še) komu na *.
Fajn, da si tole napisal. Vsaj mene ne bo kdaj v prihodnosti prijelo, da bi se še sama lotila kakih nostalgičnih pisarij :) Verjetno ne bi bilo precej drugače...
to s pomarancami si super napisal! zdaj se sigurno vse ex "pomarance" sprasujejo, ce si kaksno uspesno olupil :->
Objavite komentar