O Toskani I

Za razliko bom tokratne vtise o potovanju napisal po prespani noči, ko je telo spočito in glava bistra. Spomini pa so še tako živi, da bi jih lahko slikal in korozija časa jih še ni načela. Besede mi gredo kar težko izpod tipkovnice, kajti o Toskani je bilo že toliko napisanega, toliko povedanega, tolikokrat opevana, tolikokrat naslikana, da je že pravi mali izziv piscu bralcu predstaviti nek nov pogleda na to italijansko pokrajino.
V začetku Kimavca leta Gospodovega 2007 je bil sklenjen dogovor, da krenemo konec taistega meseca v Toskano. September je meni eden lepših mesecev za potovanje v južnejše kraje. Vročinska pripeka je samo še bledi odsev poletne vročine, kar blagodejno vpliva na moje telo. Poleg tega je koncentracija turistov na kvadratni meter mnogo manjša, saj v tem letnem času srečujem samo penzioniste in študente, ki niso v Grčiji na absolventskem izletu in jih lahko preštejem na prste ene roke. Zvrhana mera razlogov, da sem se potovanja veselil, kot se petletni otrok veseli čokolade.

Slovence pot do italijanske lepotice vodi preko Trsta ležečega v pokrajini Friuli - Venezia - Giulia. Pot se nadaljuje proti Benetkam in Padovi v pokrajini Veneto. Doseže vrhunec pričakovanja v pokrajini Emilia - Romagna v kateri sta na poti večji mesti Ferrara in Bologna in naposled popotnik dospe v Toskano. Ker smo imeli rezerviran apartma streljaj od Volterre, prikupnega mesteca, smo pot kar nadaljevali mimo Firenc proti prej napisanemu mestecu v osrčju Toskane. Nekaj orientacijske spretnosti in moje polomljene italijanščine je močno pripomoglo, da smo našli kmečki turizem Agriturismo Casallario. Malce odmaknjena hiša s 3 ali 4 apartmaji je do potankosti podobna sliki, ki jo ima človek v glavi, ko zapre oči in si nariše tipično toskansko hišo. Nekaj italijanskih besed je bilo dovolj, da smo se z očetom in sinom, ki vodita kmečki turizem takoj zbližali. Tako smo bili po hitrem postopku premeščeni iz manjšega apartmaja v večjega.

Nismo se še dodobra namestili, ko so nas prazni želodčki opozorili, da bo potrebno dati, kaj bolj konkretnega pod zob. Bližnji market nahajajoč malce ven iz Volterre je več kot ustrezal našim potrebam. Podkrepljeni smo se odpravili na večerni sprehod po mestecu, poznanem po izdelkih iz alabsterja. Samo mestece mi ni vzelo sape, je pa dovolj zanimivo, da se mu popotnik ne sme izogniti. Obdan je z obzidjem, ki nakazuje, da je v preteklosti imel lokalne rivale. Bilo je jutro in bil je večer prvi dan.

Naslednje jutro nas je sonce kot martinčke zvabilo na plano, kjer smo zajtrkovali na klopci pred hiško. Šele sedaj sem dodobra izkoristil priložnost in si ogledal okolico. Do koder mi je seglo oko se je videlo gričevnato pokrajino. V okolici se je slišalo ropotanje posebnih traktorjev na gosenicah, ki so orali polja. Navadni traktorji tu ne bi bili kaj prida, saj so nakloni preveliki. Tako so se polja pripravljala za sejanje žita. Da pa ne bi pozabil kje sem, sem v okolici videl tudi otočke oljk in trt. Prav zanimivo je, kako je tu vsak ped zemlje obdelan in ni je strmine, ki ne bi bila izkoriščena. Preostanek dopoldneva smo izkoristili za oddih ob bazenu, ki se je nahajal lučaj kamenja stran. Popoldne pa smo posatali bolj aktivni in krenili v Monteriggioni in Sieno, ki je oddaljena uro vožnje. Sprehod po ulicah nas je naposled pripeljal do glavnega trga. V okoliških kavarnicah, kjer lahko s pogledom zaobjamemo celotni trg, je študentskemu žepu pivo nedosegljivo, saj stane 6 evrov. Je pa zato posedanje na samem trgu brezplačno in posledično zelo popularno. Bilo je jutro in bil je večer drugi dan.

Tretji dan smo krenili mimo Cecine na sever proti Castiglioncellu, Pisi in Lucci. Castiglioncello je obalno mestece na klifu. Zagotovo vreden ogleda in meni eden izmed lepših krajev na našem potovanju. Omogoča kopanje na plaži ali sprehod ob morju. Zaradi vetra, sem lahko užival v opazovanju valov, ki so se raztreščavali ob skalah in delali neponovljive skulpture iz vode.

Pravi mali šok je bila množica turistov v Pisi, kajti vsa mesteca, ki smo jih obiskali do tedaj so bila v primerjavi s Piso kot zapuščena. Poševnega stolpa nismo ravnali ali ga podpirali, se je pa vnela debata o politični aktivnosti posameznika ob posedanju na travi. A o tem v kakšnem drugem prispevku. Še splošna ocena, zagotovo vredno ogleda, le kakšen turist preveč. Večer smo zaključili v Lucci, ki leži severno vzhodno od Pise. Prikupno mestece, ki slovi po stolpu na katerem raste drevo in obzidju, ki je namenjen sprehajanju, teku ali kolesarjenju, saj je na njem urejena sprehajalna pot. Vsekakor ogled priporočam. Poleg tega, če te ne muči prevelika utrujenost, je sprehod po obzidju gotovo dobra izbira zapravljanja časa. Bilo je jutro in bil je večer tretji dan.

O moji lenobi

O ta najbolj heretični župniji

V letih, ki jih človek preživi okoli župnije doživi ali pa vsaj sliši o takih in drugačnih pripetljajih. Tudi v naši župniji Dravlje ni nič drugače, zaraditegadel je prav, da se jih opiše, da ne bodo šla v pozabo, kar bi bila v tem primeru neprecenljiva škoda.

Na tretje mesto na lestvici največjih neumnosti, se je brez posebnega naprezanja, uvrstil naš bivši kaplan. Bila je pepelnična sreda. Poleg Velikega petka je to edini dan, ko velja strogi post. Med drugim se v postu ne poje aleluje, ki je znamenje veselja, vse do Vigilije, ki je v soboto. Torej bila je sreda, pepelnična tistega leta. Mašo je kot se spodobi, vodil župnik. Naš kaplan, ki je osvojil bronasto medaljo je pa somaševal, kar je pomenilo, da je bral evangelij. Vse je teklo kot po maslu, dokler ni naš kaplan stopil na ambon. Njegovo naslednje dejanje je povzročilo zgražanje med starimi mamcami, ki se venomer nahajajo na skrajno levi klančini. Nadalje je njegovo dejanje povzročilo, prikrite salve smeha med mladino. Izzvalo je, da so morali ministranti vložiti ves svoj napor, da se niso na glas zasmejali. Naj tu kot dolgoletni ministrant dam nekaj napotkov, kako prikriti smeh. Najprej je zelo pomembno, da se za vsako ceno ne spogledaš z nobenim kolegom ministrantom, ki ti stoji nasproti ali zraven tebe. Najlažje se pogledom ministrantov ogneš tako, da gledaš v tla ali šteješ žarnice na stropu. Če ti situacija dopušča, si z prsti stisni nos, kajti prhanje zraka skozi nos ob smejanju je pogostokrat mnogo glasnejše kot sam smeh. Upaš, da se bo ministrant poleg tebe zlomil in da se sam ne boš. Tako bo on vsega kriv. Pa pustiva bralec nasvete in se vrniva na tisto nesrečno sredo. Mamce se zgražajo, mladina se smeji, in župnik ojoj ... Ob dejanju kaplana, ki je za enkrat še skrivnost, ga je kar vrglo iz mašniškega stola, kot da bi ga nekaj močno špiknilo na mesto kjer nogi prideta skupaj. Torej naš bronasti je pred evangelijem svečano začel peti alelujo, tako svečano kot, da bi bila Velikonočna vigilija. Kot veva sedaj bralec, je prepoved petja aleluja od pepelnične srede naprej v cerkvenih krogih dobro sprejeto in uveljavljeno pravilo. Po navdihu Sv. Duha, je kaplan alelujo skrajšal za kakšen takt ali dva. Zaključek je bil tako, da je župnik na začetku pridige zabrundal, da bomo rajši alelujo peli od Velike noči naprej.

V hudi konkurenci se je samo z nekaj točkami zaostanka za prvim mestom uvrstil ministrant po imenu, ki je seveda izmišljeno, Boris. Bila je nedelja po godu Sv. Blaža. Dasiravno se v žegen Sv. Blaža močno dvomi, kar nam nakazuje že rek blažev žegen, je ta običaj polaganje dveh prekrižanih sveč še vedno zelo priljubljen med verniki. Protokol je sledeč, da po koncu maše duhovniki, in samo duhovniki, vzamejo sveče v roke, ljudje pa pristopijo po žegen. Ono nedeljo sta bila dva duhovnika namenjena za delitev blagoslova. Sveč je bilo pa troje parov. Ker sam blagoslov vseh željnih žegna kar nekaj časa traja, je kaplan, ki ni isti kot pri aleluji, pomignil z rokami ministrantom naj jo ucvrejo proti zakristiji in naj se rešijo čakanja, misleč, naj se vsaj oni rešijo, če se jaz ne morem. Kar je sledilo, je dokaz kako fatalne posledice imam lahko napačna komunikacija. Najstarejši ministrant je kaplanov namig napačno razumel. Misleč, da mu je kaplan naročil naj vzame zadnji par sveč in gre deliti blagoslov, je Boris suvereno pograbil sveče, stopil do prvega nič hudega slutečega vernika in začel opravljati naročeno. No, vsaj on je mislil tako. Kasneje je priznal, da ni znal molitvice za blagoslov, zato je sveče samo držal nekaj trenutkov nad vratom v tišini in ko je minilo dovolj časa je rekel:"Ah, dost bo, loh greš!". Videč kaplan to več kasno, je Boris tako podelil že 3 kvazi žegne. Ker pa se je Borisu le zdelo malo čudno, da lahko deli blagoslov, se je hotel o tem prepričati. Ker zakonika cerkvenega prava ni imel ravno pri sebi, je vprašal kar taistega kaplana, če lahko on, se pravi Boris, deli žegen. Kaplan je le naposled razčistil situacijo in odslovil blagoslovalca Borisa in ostale ministrante v zakristijo. Žal mi vse od danes ni uspelo izvedeti, ali je žegen, ki ga je delil naš drugi na lestvici, bila dobra preventiva in blagoslov za tiste tri vrle kristjane.

Prvo mesto gre v roke dvema ministrantoma. Eden od njiju je taista oseba, ki sedaj na našim postavljanjih mlaja vozi traktor, le da je bil takrat kakšno desetletje in pol mlajši. Pa naj se za najin namen imenuje Borut. Bilo je jutro. In pri nas je tudi zjutraj maša. Oni dan in leto je naneslo, da sta se v zakristiji pred mašo znašla dva ministranta. Borut in oni drugi ministrant sta se napravila v ministrantske obleke. In začela pripravljati vse za mašo. Sekunde so neusmiljeno tekle, minuta se je prelevila v pet minut, duhovnika, ki bi moral imeti mašo pa od nikoder. Dobro znani nama pregovor iz angleščine bralec, se glasi predstava mora iti naprej. Pa četudi brez glavnega igralca, vsaj tako sta mislila Borut in oni drugi ministrant. Ura je odbila in maša se je morala pričeti. Borut in oni drugi ministrant sta storila sledeče. Kot da bi bil duhovnik prisoten, sta pozvonila pri zakristiji in krenila proti oltarju, pokleknila in se postavila na običajno mesto, kjer navadno stojijo in sedijo ministranti. Tedaj je pa stopil Borut na sceno in zbranim začudenim starim mamcam obrazložil nastalo situacijo z besedami:"Danes maša odpade, ker je duhovnik zaspal,". Ko sta Borut in oni drugi ministrant opravila s to formalnostjo, sta ponovno pokleknila in odšla od koder sta prišla, se pravi v zakristijo. Zaključek je tak, da je neka stara mamca, naposled odšla v farovž po duhovnika, ki je zaspal in ga zbudila. Ostalo je zgodovina.

O dedkovi zgodbi

Pol ducata vnučkov se je tisti zimski večer posedlo okoli dedka. Očke so se jim iskrile od pričakovanja, kajti ob takih večerih je dedek rad povedal kakšno štorijo ali dve. "Otroci, o čem bi pa danes rekli kakšno besedo?", jih je pobaral. Najstarejšo Manco je oblila tančica rdečice, kajti vprašanje, ki ga je nameravala postaviti dedku, jo je mučilo ves teden. V šoli je opazila čudovitega fanta s tistimi svetlimi lasmi in modrimi očmi. Bil je naravnost čeden. Naposled se je le opogumila in izdavila:"Deda, kako je bilo, ko si bil ti zaljubljen?".

Deda se je naslonil v naslonjač, se počohal po svojih srebrnih laseh, ki so naznanjala, da je deda preživel že marsikatero pomlad, se zastrmel v ogenj v kaminu in pričel s pripovedovanjem:"Uf, to je bilo pa že davno. Ko si zaljubljen si pripravljen za dekle prepotovati ogromne razdalje. Med drugim in tretjim sem to tudi jaz doživel na svoji lastni stari koži. Bila je iz Trsta. In tiste dni ni bilo enostavno potovati, tako kot dandanes. Še posebno, če veste, da takrat vaš deda še ni imel izpita. Tako je poklical v Trst in se z dekletom domenil za srečanje, češ, da ima ravno njegova mama, vaša prababica, opravke v Trstu in da lahko on pride zraven. Koliko je bilo resnice v tem, o opravkih mame v Trstu, bo šlo pa z menoj v grob. Tako sem, brez da bi mama šla, opravil manjši potovalni podvig do Trsta, samo zato, da sem videti njen mili obraz in preživel ob njej zame prekrasno popoldne na obali. Vse skupaj sem ponovil, tokrat resnično in brez laži. Kot potnik sem se priključil orkestru na avtobusu, saj so ravno nastopali v Trstu. Vse to le z namenom, ki je bil popolnoma enak kot prvi bot, se pravi, da še enkrat, tokrat zadnjič uzrem njen mili obraz, svetle očke in kot žito zlate lase."

"Ali si samo takrat zaljubljen, ko si pripravljen prepotovali ogromne razdalje, da bi videl ljubjeno osebo?", se je čudil Matevž. Dedu ni preostalo drugega kot, da je nadaljeval kjer je ostal:"Bil je maj, za nekatere najlepši mesec v letu. Vse cveti, vse se na novo rojeva, tako dekletu ni težko podariti kakšnega cveta ali dva. Nič drugače ni bilo tistega davnega leta. Podariti rožo dekletu je nekaj najenostavnejšega. Podariti rožo dekletu, ne da bi jo vprašal katera je njej najljubša, pa vseeno uganiti, je pa že čisto druga pesem. Pravilno sem uganil in dekletu podaril njej najljubše, šmarnice. Da so njej najbolj pri srcu sem izvedel več kasno,".

"Mar je bilo to edinkrat, da si dekletu podaril rože?", ni bila še vedno zadovoljena z odgovorom Mateja. Stari ata se je že sprijaznil, da se tokrat ne bo mogel tako hitro izmazati in je zategadelj, brez kakršne koli nejevolje nadaljeval:" Seveda ne! Ob neki drugi priložnosti, sem ravno tako, ne da bi bil vedel za njen najljubši cvet, podaril ivanjščice. Tudi tokrat je bil zadetek v polno. Tako sem se že v drugo prepričal da, še kako drži aksiom, ki pravi, da imajo dekleta rada rože. To tako je in pika, že od pradavnine,".

Janezek je vedel, da rože niso edina stvar, ki jo lahko podariš. Tako je bil prepričan, da ima deda gotovo še kakšno miceno skrivnost, ki jo lahko deli. "Ali si ti vedno poklonil samo rože?", ga je zanimalo. Deda je sprejel še ta izziv:"Bili so prvi dnevi decembra, ko imamo navado, da se obdarimo ob godu Sv. Miklavža. Amor mi je v srce položil idejo, da bi dekletu podaril zgoščenko Kanadskega pevca, ki se ji je močno prikupil, tudi zaradi mene, saj sem jo jaz povabil in peljal na njegov koncert. To pa ravno ni bil mačji kašelj, saj zaradi koncerta, ki ga je imel v Ljubljani, ni bilo moč najti cdeja v vsem mestu. Tako sem tekal od trgovine do trgovine, bolje rečeno sem se vozil s kolesom. Spraševal sem trgovce, kje bi ga bilo moč najti in ali poznajo mogoče še kje kakšno trgovino namenjeno glasbi. Kot da samo brezupno iskanje ne bi bilo dovolj, se je še vreme norčevalo iz moje vztrajnosti in me rosilo s svojimi dežnimi kapljami. Naposled je le posvetil žarek, pa ne sončni, ampak upanja. V neki trgovini so poklicali v Celje, ter se pozanimali, če ga imajo slučajno tam. Odgovor je bil pritrdilen. Drzni načrt je bil hitro izdelan. Doma sem kolo zamenjal za avto in dasiravno se je dan nagibal v noč, sem švignil v grofovsko mesto. Tako sta mi vztrajnost in želja, da dekletu polepšam god, pomagala, da sem na predvečer Miklavževega godu dostavil darilce, ".

"A še koga kaj špika?", je vidno utrujeni deda zabrundal, kar je pomenilo, da se njihov večer približuje koncu in da je na razpolago samo še eno zadnje vprašanje. "Dedi, dedi, kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo?", je že cel večer matralo Nejca. Sprva se je zdelo, kot da deda ne bi slišal vprašanja, a videz je varal. V tej skrivnostni tišini je Stari ata sestavljal odgovor. Otrokom se je zdelo, da je minila že cela večnost in so postajali čedalje bolj nestrpni, ko je deda naposled le spregovoril:"Ko si zaljubljen danes omenjene stvari storiš enkrat, ko ljubiš, si pripravljen to in še več početi vedno znova in znova, do konca svojih dni. Zaljubljenost je orkan trenutka, ljubezen je blag vetrič večnosti,".

O kolesarskih podvigih in spustih III

Več ko ima kolesar kilometrov v riti, manj ga le ta boli. Več ko ima kilometrov, bolj uživa na svojih izletih. In več ko jih ima, bolj si želi novih izzivov. Pri meni je to udarilo na plan v obliki maratona.

Na prelomu tisočletja iz drugega v tretje, se je v meni porodila želja, da bi se udeležil Maratona Franja, ki reci in piši, meri dobrih 155 km. Ker je to kolesarska tema, se v namembnost in spomin maratona ne bom spuščal. Tako naj povem samo, da trasa poteka med drugim tudi mimo Cerknega, kje je v bližini, za časa vojne bila bolnica.

Noč z malo spanca, je naznanjala, da bo zame prihajajoči dan nekaj posebnega. Tako dotične noči nisem mogel zatisniti očesa. Težave s spanjem so bile na las podobne tistim v otroških letih, ko smo zgodaj zgodaj zjutraj odhajali na morje in sem kot otrok od vzhičena čakal odhoda, ki ga kar ni hotelo biti. V takih primerih dojameš vso relativnost časa, saj se ti sekunde vlečejo kot minute, minute kot ure in ure kot dnevi. Podobno neskončno črevesje časa, ki ga kar ni in ni konca, sem doživel samo še pri urah francoščine v gimnaziji.

Spomin mi ne seže, da bi se kdaj kot tisto nedeljo zjutraj na dan Maratona Franje prebudil v tako sončno jutro, dasiravno me je še večer pred tem skrbelo, da bo naslednji dan deževalo. Da bralec pravilno si ugotovil, bil je moj prvi. Zajtrk je bil prava energijska atomska bomba. Kruh s salamo in sirom, nekaj banan in velika žlica medu, ki bi romala kar direktno v žilo, če bi bilo to možno, tako je šla pa kar po običajni poti v moje telo. Bidon se je šibili od tekočine, ki te pripravi do tega, da bi kar poletel. Pa to ni bil Red Bull.

Štart je bil v Tacnu, pri policajih. Ker je od doma nekaj 5 km, je bilo to odlično ogrevanje. Ko sem prispel na cilj, ki je bil štart maratona, ravno ni bilo potrebno biti genij, da sem vedel kam naj se postavim. Gruča stoječih kolesarjev na cesti obdani z ograjo. To bo to. Do štarta je bilo še dobre dva ducata minut, tako da se ob čakanju ravno nisem zabaval. Kratkočasil me je nadvse pester program policjskega pihalnega orkestra, političen nagovor Franjine sestre, ki je bila takrat seveda še živa, ter spraševanje samega sebe, kaj počnejo vsi ti kolesarji na sosednji njivi polne koruze. Posvetilo se mi je tisti hip, ko sem dojel da imajo ljudje potrebe. Ponavadi velike in male. Tako je bilo polje velika žrtev velikih in malih potreb kolesarjev, ki so pridno gnojili in zalivali koruzo.

Ura se je bližala deveti. Moje srce je z vsako preminulo sekundo bilo hitreje. In adrenalin je prepojil vsako mojo celico. Zaslišajoč štartno pištolo se hočem pognati in se skoraj zaletim v stoječega kolesarja pred menoj. Nisem upošteval fizikalnega zakona, da kolona nikoli ne spele vsa na enkrat. Nekaj hitrih popravkov izračunov in že sem čakal, da se bomo premaknili.

Naposled je končno napočil čas, da tudi jaz začnem to po kar sem prišel. Vrteti pedala naslednjih 7 ur. Vožnja v koloni je vse drugo, kot lahko opravilo. Pri hitrosti približno 35 km/h, obdan s kolesarji, ki jih ni samo pod in nad tabo, je vse prej kot sproščujoče. Cikcakanje, bremzanje in nato ponovno pospeševanje, prehitevanje po levi in desni, bidoni ležeči na cestah, počene zračnice in luknje na cesti so le peščica nevarnosti, ki lahko zadanejo kot strela z oblačnega vsega hudega slutečega kolesarja. Še optimisti upajo, da jih bo zadela le polovica zgoraj omenjenih nadlog. Na smrt se pa prestraši vsak in lice mu na mah pobledi ob misli na skupinski padec. Obtolčeni okvirji, zvite feltne, polomljeni menjalniki, da o poškodbah kolesarja niti ne omenjam ... brrr. Mogoče se bralec čudi, da so poškodbe kolesa omenjena na prvem mestu. Ob padcu, pravi kolesar najprej oceni škodo na kolesu, šele nato preveri spravnost svojega telesa. Tako ni redka sledeča scena:"U shit, menjalnik sem oprasku, pa kaj je ta črta na okvirju, ................, in kaj mi ta roka tako neuporabno in čudno visi in od kod vsa ta kri na cestišču, pa ja ni moja?". Ja prioritete so tu postavljene na glavo. Kolesarju ni potrebno pasti na glavo, da ga preostali ljudje smatrajo za premaknjenega.

Zaradi neenakomirne vožnje kolone, se kolesarji poslužujemo sporazumevalnih znakov. Tako se, če se kolona nepredvideno ustavlja dvigne roko visoko v zrak in zavpije:"OOOOOOOOOOO!!!". Avto, ki je na čelu procesije, se na začetku Vrhniškega klanca umakne in takrat se začne redčenje, kot se reči sirup z vodo. Vsak se žnjim začne spopadati s svojo hitrostjo. Na srce, ti polagam bralec, da se nikoli ne loti dolgih voženj s samo pol litra tekočine. Jaz sem si svoje pol litra odmerjal kot beduin v puščavi, ki ve, da še nekaj dni ne bo videl oaze. Do kapljice natančno in na vsakih 40 minut sem opravil obred požirka goriva za moje telo. Dodatni pospešek predstavljajo pa vsi gledalci ob progi, ki te spodbujajo in ti mahajo v pozdrav. Vaški otroci tečejo bo kolesu, drugi stegujejo roke v smislu, daj mi pet. Meni so šli kar mravljinci pokonci, hitrost se je dvignila za nekaj km/h, kajti tisti hip sem bil ob vseh teh navijačih tekmovalec Tour De France-a.

Edina uteha pred vzponom na Kladje je okrepčevalnica v Cerknem. Sam vzpon je prej vse drugo kot češnja na torti celotne 155 km dolge trase. Nasvet številka dve bralec je, da se nikoli ne napij tekočine preden se začneš spopadati s klancem in preostalimi kilometri. Dehidriran, zaradi pomanjkanje tekočine sem izpil v okrepčevalnici skoraj en liter vode. Tako sem se moral z sodom, stacioniranem v predelu trebuha spopasti s klancem. Po želji je na polovici vzpona polivanje z vodo, ki ti ohladi razgreto glavo. Ob cesti stoji gasilec, ki ima cev z vodo in te po želji polije žnjo. Kot da sod vode, ki sem ga tovoril ne bi bil dovolj, so se v nogah pojavili krči. Bolečina je bila neizmirna, a treba je bilo iti naprej. Stisniti zobe in misliti na kaj lepega. Vedel sem, da če se bom ustavil bo konec. Potrebno je bilo samo poganjati naprej ne ozirajoč se na pekočo bolečino. Naposled, so bile Kladje premagane in okrepčilo na vrhu zasluženo. Dasiravno za vročo juho in čaj ne bi ravno ubijal, je bila to edina uteha. Potem gre pa več ali manj navzdol. Še pred Gorenjo vasjo, so nesramneži ob poti imeli piknik. Naj se jim zaleti pleskavica v požiralniku, segreje pivo v hladilniku in posuši zelenjava, da grejo takole dražit izmučene kolesarje. V nasprotju z juho in čajem, bi pa za en čevapčič takrat ubijal. Še zdaj imam v nosu vonj po njem, pečečem na žaru ravnokar politem z pivom.

Zadnja okrepčilna postaja je Škofja Loka, ki je bila do mojega prihoda že dodobra izropana, tako sem bil vesel, da sem si vsaj napolnil bidon z vodo. Če ravno nisi med najhitrejšimi prej ali slej proti koncu obtičiš z malo starejšimi gospodi na specialkah. Predpostavim bralec, da veš kaj je to zavetrje. Se pravi, da se kolesarji razporedijo v kolono in se vozijo čim bolj eden za drugim, ker je vsem razen prvemu občutno lažje. Fizikalne zakone bova tokrat pustila ob strani. Finta je v tem, da nihče noče biti tisti prvi. Tako so tile gospodje čakali, če se bo kdo neprostovoljno javil. Jaz sem se hotel s svojim tempom odpeljati naprej. V hipu, ko sem švignil mimo, so se mi pa kot piranhe prilepili na mojo rit. In tako izkoristili ugodnosti zavetrja. Zadnji kilometri so vedno najhujši in se vlečejo, ja, kot ure francoščine. Zadnji napori, da se do cilja prehiti še kolesarja ali dva in maraton je končan. Pravo ponosno sem šel nato po zasluženo medaljo, ki sem si jo nadel okoli vratu. Naj se ve, kaj vse sem prestal za njo.

Ob prihodu domov sem imel pred očmi samo eno tuš in fotelj. Ter liter soka, ki sem ga spil na mah in sploh nisem vedel kam je izginil, žeja pa me je še kar naprej mučila. Zadovoljstva, ko sem se pa zvečer ulegel v posteljno, pa se ne da opisati. Z eno besedo neprecenljivo, kot bi rekli pri Mastercardu!