Še dandanes mi brbončice zaplešejo veseli ples in želodec se vzradosti, ko se spomnem kako je zrezek po pariško ali dva, nekaj mešane solate ter sladica pregnala mojo lakoto. Malica je bila obilna, zaraditegadelj nam je delovna vnema padla. Namesto polurnega odmora za malico, se je le ta raztegnil v tri četrt urnega. Kot martinčki na soncu smo posedali na dvorišču pred telovadnico. Ponavadi smo po počitku delo nadaljevali tam kjer smo ga končali. S pemzelnom ali mačkom v roki. Ko je šentviški zvon odbil tretjo uro popoldan, so dela zastala do naslednjega jutra.
Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi, so Jezusove besede. Če pa jih malo obrnem pridemo do dogodivščin in neumnosti, ki so se dogodila tekom počitniškega dela. Kjer sta dva ali trije (dijaki) zbrani, jim že neumnosti hodijo po glavi.
Kako smo tekom šolskega leta dijaki izkoriščali dvigalo v zasebne namene sem že pisal. Kako smo ga pa pleskarji legalno uporabljali pa še ne. Namreč dvigalno nam je bilo sedaj dovoljeno uporabljat, sam smo med drugim in tretjim morali prevažati tudi voz iz nadstropja v nadstropje. To je pa postopnicah malo težje, če že ne neizvedljivo. Tako prideva kot bi trenil do prve neumnosti. Vsak ki se je že peljal z dvigalom ve, da je sama vožnja dolgočasna. Mi smo si jo popestrili tako, da smo med vožnjo pritiskali STOP gumb na dvigalu. Ob pritisku na gumb je dvigalo močno poskočilo in še zaropotalo je. In tako naprej od nadstropja do nadstropja. Še bolj zabavno je bilo, če smo imeli v dvigalu poln voz hobukov barve. Gotovo je ropot dvigala, ki poskakuje, slišal nič hudega stoječi in čakajoči mimoidoči na dvigalo. Če je temu bilo tako, smo bili pa kot nedolžne ovčke, ki ne vedo, kaj se z dvigalom dogaja.
Ko smo belili sobe, je bilo potrebno pohištvo prestaviti na sredino sobe, tako da smo lahko dosegli vse dele sobe. Dvema je pa primanjkovalo delovne vneme. Da bi se ognila nenapovedani inšpekciji hišnika Joca sta omare postavila na hodnik tako, da sta onadva še prišla skozi, hišnik Joc pa zaradi svojih večjih proporc ne več. Tako sta bila ob njegovem brundanju, ko ni mogel mimo opozorjena na njegov prihod.
Sledeča prigoda pa od bralca zahteva maksimalno zbranost pri prebiranju, ker ima več preobratov in zapletov, menjav in presenetljivih koncev, ki se potem izkažejo, da to niso, kot španska nadaljevanka. Hišnik Joc je nekoč iskal lojtro. Pride v sobo, kjer sta dva ravno belila sobo. Hišnik Joc vpraša:"Ti Simon posluši, kje pa maš lojtro?". Simon in oni drugi delavec se ozreta po sobi in ker je ni tam Simon reče:"Ne vem kje je lojtra." Po nekaj sekundah pa hišnik Joc začudeno vpraša:"Ja kaj pa vidva sploh rabta lojtro!?" Simon ves začuden odgovori:"Ja ne vem, sej midva jo ne rabva, vi ste spraševal po njej." Hišnik Joc nato:"Aja sej res" in odkorakal je ven iz sobe.
Hišnik Joc je imel svoje muhe, no kdor jih nima lahko prvi vrže kamen vanj. Tako nas je še posebno na začetku kar naprej komandiral. Ali pa nas sploh ni tako veliko, le nam se je zdelo, da nas je. Nič ni bilo dovolj dobro. Ne kako držimo pemzelne, ne kako rokujemo z mačkom, kako preveč barva šprica okrog, kako premalo pucamo barvo za sabo in imajo posledično čistilke preveč dela, kako premalo čestokrat menjamo vodo in splakujemo cunjo za brisanje. Še bolj nas je frustriralo, ker se je njemu dogajalo ravno isto. Ravn tako, je z umazano krpo in vodo čistil. Tudi jupol je šprical, če omenim samo dve. Ko pa smo dozoreli v prave malarje po prebeljenih sto metrih sob in hodnikov, smo počasi začeli spoštovati in dojemati pomen hišnikovih besed. In priznali smo mu, da je imel še kako prav. Ravno to teženje nam je dalo občutek in potrebno natančnost za naše delo, ki sem ga nato vsaj jaz z veseljem opravljal. Tako je posledično prišlo do vzajemnega spoštovanja med nami in njim. Kajti tudi on je opazil in videl kateri izmed delavcev so zanesljivi in kateri ne. Tako je zanesljivejšim vedno manj govoril kako naj se stvar opravi.
Na koncu po štirih tednih dela pa nas je hišnih Joc le pohvalil:"Če vas kdo vpraša, rečte, da smo delal fest!"
Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi, so Jezusove besede. Če pa jih malo obrnem pridemo do dogodivščin in neumnosti, ki so se dogodila tekom počitniškega dela. Kjer sta dva ali trije (dijaki) zbrani, jim že neumnosti hodijo po glavi.
Kako smo tekom šolskega leta dijaki izkoriščali dvigalo v zasebne namene sem že pisal. Kako smo ga pa pleskarji legalno uporabljali pa še ne. Namreč dvigalno nam je bilo sedaj dovoljeno uporabljat, sam smo med drugim in tretjim morali prevažati tudi voz iz nadstropja v nadstropje. To je pa postopnicah malo težje, če že ne neizvedljivo. Tako prideva kot bi trenil do prve neumnosti. Vsak ki se je že peljal z dvigalom ve, da je sama vožnja dolgočasna. Mi smo si jo popestrili tako, da smo med vožnjo pritiskali STOP gumb na dvigalu. Ob pritisku na gumb je dvigalo močno poskočilo in še zaropotalo je. In tako naprej od nadstropja do nadstropja. Še bolj zabavno je bilo, če smo imeli v dvigalu poln voz hobukov barve. Gotovo je ropot dvigala, ki poskakuje, slišal nič hudega stoječi in čakajoči mimoidoči na dvigalo. Če je temu bilo tako, smo bili pa kot nedolžne ovčke, ki ne vedo, kaj se z dvigalom dogaja.
Ko smo belili sobe, je bilo potrebno pohištvo prestaviti na sredino sobe, tako da smo lahko dosegli vse dele sobe. Dvema je pa primanjkovalo delovne vneme. Da bi se ognila nenapovedani inšpekciji hišnika Joca sta omare postavila na hodnik tako, da sta onadva še prišla skozi, hišnik Joc pa zaradi svojih večjih proporc ne več. Tako sta bila ob njegovem brundanju, ko ni mogel mimo opozorjena na njegov prihod.
Sledeča prigoda pa od bralca zahteva maksimalno zbranost pri prebiranju, ker ima več preobratov in zapletov, menjav in presenetljivih koncev, ki se potem izkažejo, da to niso, kot španska nadaljevanka. Hišnik Joc je nekoč iskal lojtro. Pride v sobo, kjer sta dva ravno belila sobo. Hišnik Joc vpraša:"Ti Simon posluši, kje pa maš lojtro?". Simon in oni drugi delavec se ozreta po sobi in ker je ni tam Simon reče:"Ne vem kje je lojtra." Po nekaj sekundah pa hišnik Joc začudeno vpraša:"Ja kaj pa vidva sploh rabta lojtro!?" Simon ves začuden odgovori:"Ja ne vem, sej midva jo ne rabva, vi ste spraševal po njej." Hišnik Joc nato:"Aja sej res" in odkorakal je ven iz sobe.
Hišnik Joc je imel svoje muhe, no kdor jih nima lahko prvi vrže kamen vanj. Tako nas je še posebno na začetku kar naprej komandiral. Ali pa nas sploh ni tako veliko, le nam se je zdelo, da nas je. Nič ni bilo dovolj dobro. Ne kako držimo pemzelne, ne kako rokujemo z mačkom, kako preveč barva šprica okrog, kako premalo pucamo barvo za sabo in imajo posledično čistilke preveč dela, kako premalo čestokrat menjamo vodo in splakujemo cunjo za brisanje. Še bolj nas je frustriralo, ker se je njemu dogajalo ravno isto. Ravn tako, je z umazano krpo in vodo čistil. Tudi jupol je šprical, če omenim samo dve. Ko pa smo dozoreli v prave malarje po prebeljenih sto metrih sob in hodnikov, smo počasi začeli spoštovati in dojemati pomen hišnikovih besed. In priznali smo mu, da je imel še kako prav. Ravno to teženje nam je dalo občutek in potrebno natančnost za naše delo, ki sem ga nato vsaj jaz z veseljem opravljal. Tako je posledično prišlo do vzajemnega spoštovanja med nami in njim. Kajti tudi on je opazil in videl kateri izmed delavcev so zanesljivi in kateri ne. Tako je zanesljivejšim vedno manj govoril kako naj se stvar opravi.
Na koncu po štirih tednih dela pa nas je hišnih Joc le pohvalil:"Če vas kdo vpraša, rečte, da smo delal fest!"
2 komentarja:
In med tistimi, ki smo bili potem že kar malo bolj vešči v ravnanju z mačkom, je bil hišnik Joc vedno strah in trepet vseh nas! Ko nam je prišel pokazat kako se beli ali ko je prišel popravljat kaj za nami, je za sabo po tleh pustil več barve kot mi med celim poletjem po stenah in stropih. Ampak najbrž je bila to spet ena njegovih "krutih" a poučnih lekcij.:)
Da pa je bila mera polna je pa se reku, kdo pa je tlele vse tko nasvinjal :)
Objavite komentar