O vozniški kulturi

Uvodne besede bom ukradel Jerryu Seinfeldu, ki je imel v enem izmed svojih nastopov nadvse poučen primer o človeški ne ravno modrosti, katere vodila srečamo žal tudi pri vožnji. Jernej razmišlja takole:"There are many things you can point to as proof that the human is not smart. But my personal favorite would have to be that we needed to invent the helmet. What was happening, apparently, was that we were involved in a lot of activities that were cracking our heads. We chose not to avoid doing those activities but, instead, to come up with some sort of device to help us enjoy our head-cracking lifestyles. And even that didn't work because not enough people were wearing them so we had to come up with the helmet law. Which is even stupider, the idea behind the helmet law being to preserve a brain whose judgment is so poor, it does not even try to avoid the cracking of the head it's in." Zaradi avtentičnosti besedilo ni prevedeno! Takole na hitro premišljeno se bojim, da se nekaj podobnega dogaja tudi v glavi vsaj kakšnega voznika.

Če tole prevedem na kulturo vožnje se bi zadeva glasila nekako takole: Ne samo, da si želim voziti hitro, pod vplivom alkohola in da med vožnjo telefoniram ter tako ogrožam življenja sebe in drugih, se ob tem še prepričujem, da moje sposobnosti prekašajo sposobnosti voznika pred in za mano in vse potencialne pripetljaje, ki se mi lahko primerijo. Da bi to pozitivno samopodobo vsaj malo omejili so se politiki morali zateči k nečemu kar naj bi zmanjšalo nesreče in se jim reče prometni zakoni. Od takrat naprej so za nekatere le ti največje zlo na cesti skupaj z policistom.

Ni mi potrebno iti posebno daleč, da lahko od blizu analiziram vedenje voznika, ako za primer vzamem kar sebe. Najprej nekaj pozitivnih videnj. Navadno vozim kot pravi omejitev. Čemu tako? Zavedam se, da se z večjo hitrostjo zavorna pot podaljša in sploh v naseljih je to lahko usodno ali pa ni. V naseljih je preveč nepredvidljivih situacij, da bi lahko občutno prekoračil predpisano hitrost. Na avtocesti sem malo manj strikten. Še ena lastnost je. Navadno ustavljam na prehodu za pešce, če je za mano še kakšen avto in želi kdo čez cesto. Ni bilo samo enkrat, ko je pešec stal na prehodu kolona vozil pa se je peljala mimo kot da gre za povorko. Trenutno se trudim izogibati vožnji v rumeno, še posebno, če kdo zavija levo. Saj tako onemogočim pravočasno zavijanje zavijajočemu stoječemu v križišču. Poleg tega se trudim kar se da, hitro speljati ob zeleni, da se lahko kolona premika kar se da homogeno.

Naslednje zadeve so pa bolj negativne. Govorjenje po telefonu med vožnjo. Mislim, da je to ena izmed kategorij, ki je najbolj zanemarjena. V oddaji Mythbusters so dokazali, da je vožnja med telefoniranjem ravno tako nevarna kot vožnja pod vplivom alkohola. Učitelj varne vožnje Kuzmič pa je v včerajšnjem intervjuju postavil trditev, da se reakcijski čas med telefoniranjem podaljša za 2 sekundi. Tole govorjenje med vožnjo bom moral pri sebi popraviti. Druga zadeva, ki pa je bolj stvar navade je pripenjanje pasu tudi na zadnjih sedežih. Slabe navade se je zelo težko znebiti. Tako se redkokdaj pripnem, ako sedim zadaj.

Ker je kolo moje vsakodnevno prevozno sredstvo bom namenil še nekaj besed vožnji s kolesom. Tukaj pa sploh ni nič za pohvalit. Vozim se v napačno smer. Večkrat prevozim rdeče semaforje za pešce, posebno še v domačih križiščih. Ne nosim čelade. Svoja dejanja opravičujem s tem, da se zavedam, da ako nimam prednosti vozim defenzivno. Tudi hitrost je precej manjša. Umikam se tudi nasproti vozečim kolesarjem, če vozim po napačni strani.

Še beseda ali dve o tako pogosti kritiki policije in naših cest. Mnogokrat sem že slišal, da je za varnost na cesti odgovorna policija, da je ona kriva, da se dogaja toliko nesreč, da vedno stojijo na napačnih krajih, da nikoli ne ustavijo pravih divjakov, da so ceste obupne - polne lukenj in spolzke... Do neke mere se strinjam z zgornjimi trditvami. Vendar ne smeva bralec pozabiti na dejstvo, da mojega in tvojega vozila ne upravlja ne policist, ne spolzko cestišče ali mimobežeča srnja ampak izključno jaz in ti. Se pravi, da za varnost na cesti lahko največ storiva midva, ki sva udeleženca v prometu. Mar ni namen predpisov preprečevanje nesreč? Ali pa misliš, da je njihov namen polnjenje proračuna države? Mar ne pravi svetopisemski stavek, da ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe? Midva se pa še jeziva, če morava plačati kazen, ker sva vozila prehitro. Namesto da bi zardela od sramu nad najinem neodgovornem ravnanju med vožnjo. Kako se bova odločila in kaj sprejela kot vodilo obzirnost in preudarnost ali objestnost? V prvem primeru postane vprašanje kazni brezpredmetno, saj predpise spoštujeva zato, ker želiva bližnjemu vse dobro in ne haubo svojega avta v rit njegovega.

Današnji prispevek sem napisal ne zato, da bi me zaradi mojih slabi navad tepli, ampak da bi brelec ocenil svoja dejanja med vožnjo, in ako je potreba jih čimprej izboljšal. Kajti prometne varnosti ne bodo izboljšali ne policisti, ne strožji zakoni, ampak premik v naših glavah, da je odgovorna vožnja dolžnost in ne priporočilo. Kajti bolje je priti na cilj prepozno, kot prekmalu na pokopališče…

O Borisovem življenju

Boris se je rodil v številčni družini gledano s človeškimi očmi. Morda je zanimivo še to, da so otroci prihajali eden za drugim. Bilo jih je osem. Igra življenja jim je preprečila, da bi kdajkoli spoznali svojega očeta, zaraditegadelj so se zelo navezali na mamo. Bila je zelo ljubeča. Za vsakega je skrbela, kot da je bil njen edinček. Teta Jelka je vsako jutro in večer prihajala na obisk. Vedela je za stisko številčne družine brez očeta, zato je vsakokrat prinesla kaj za pod zob. Dasiravno so otroci vedeli, da jim hrane ne bo zmanjkalo, so se pri vsakem obroku prerivali za boljši kos pogače. Tako je mama morala še posebno paziti na najmlajše, ki so bili navadno najšibkejši, da jih starejši niso izrinili.

Večino časa so preživeli na prostem, razen ko je bila zima in sta jim sneg in mraz onemogočala pohajkovanja. Otroci so neizmerno radi tekali po planjavah. Radi so se valjali po tleh in skakali po lužah. Še v večje veselje jim je bilo, če so bile luže polne blata. Navkljub temu, da so bili vsi umazani od blata, se mama ni preveč jezila. Še več, tudi sama je občasno poskakljala po lužah. Jeseni so večkrat iskali po gozdu plodove, ki so padali na tla. Takrat je bilo hrane v izobilju. Našel so jo povsod. Življenje na jesen je bilo res brezskrbno.

Boris je bil bolj tih in vase zadržan. Nikoli se ni podil z ostalimi po širnih prostranstvih polj in travnikov. Le občasno je skakljal po lužah in nikoli ni z veseljem na jesen nabiral kostanja. Že kmalu ga je navdala zla slutnja. In res, navkljub redni vadbi je imel Boris težave s težo. Kar koli je storil nič mu ni pomagalo. Še bolj pa ga je skrbelo, da je bil stric Franc vidno zadovoljen. Z razliko od tete Jelke, ga Boris ni maral. Vedno je bil surov še posebno takrat kadar je bil pijan. Tistikrat ga je večkrat tudi brcnil v zadnjico, ako mu je ponesreči prekrižal pot. Takrat je cvileč stekel stran. Stric Franc je bila navadna surovina.

Oni dan je Boris slutil, da je bil tisti novembrski sončni zahod njegov zadnji. Skozi režo v vratih je videl kako se Franc pripravlja na jutrišnji dan. Tisti večer Boris ni in ni mogel zaspati. Nemirno se je premetaval po svojem ležišču. Zaspal je šele proti jutru, ko se je že danilo. Nato ga je zbudil trušč na dvorišču. Zbirali so se Francetovi prijatelji in sosedje. Bili so razposajeni. Glasen smeh je stresal sobo v kateri je ležal Boris. France jim je postregel z domačim vinom in salamo. Teta Jelka pa je spekla domači kruh. Okoli devete ure so se odprla vrata. Franc s prijatelji in sosedi je skušal ujeti Borisa a ta se jim je izmuznil. Z vso močjo kar jo je premogel se je zapodil proti dvorišču. Franc je klel, ker mu je Boris ušel. Tekal je za njim in se jezil nad prijatelji in sosedi naj mu vendarle pomagajo. Boris je skušal pobegniti skozi vrata, skozi katera je tolikokrat šel na tiste širne poljane. Tokrat so bila dobro zaprta in zaklenjena. Ni bilo več izhoda. Cvilečega so ga obstopili in zgrabili. Boris je vedel, da mu bije zadnja ura. Še bolj je cvilil. Še s zadnjimi močmi je brcal in se skušal otresti premočnega objema v katerega je bil ukleščen. Zaman. Kar je sledilo je še povedati grdo. Borisovo življenje se je končalo. Iz njega so oni dan ratale koline, salaminčki, pršut in krvavice. Gospodar Franc pa je s prijatelji še dolgo v noč ob zvokih harmonike in obložene mize proslavljal zakol prasca.

O mladincih v Grčiji III

V tistih dneh so znamenitosti Grčije kar brzele mimo nas. Ali mi mimo njih. Tako smo si ogledali korintski prekop, Epidavros, Mikene, Šparto in Olimp. Večno vprašanje, ki je spremljalo punce je bilo, ali je voda pitna. Četudi so domačini zagotovili neporočenost so dekleta bolj zaupala vodi iz plastenk. Sam menim, da gre pri vodi iz steklenic za veliko prevaro. Kako je lahko postana voda v plastiki boljša od redno tekoče vode v ceveh, pri kateri vsaj načelno preverjajo kakovost, ostaja meni velika skrivnost. Ako bi pa zaradi svoje trme tenko piskal ob večkratnem obisku stranišč, bi se pa zagotovo sekiral, zakaj jih nisem poslušal. Tako pa jim nisem dopustil zadovoljstva ob ponavljanju stavka:"Smo ti rekle!".

Priljubljen šport smo imeli tudi v kampih. Iskanje glivic po tuših. Ravno tako je šlo za dva tabora. Eni jo nikakor niso hoteli srečati med tuširanjem. Drugi so naravnost izzivali srečo in so jo celo skušali fotografirati, ako bi jo zagledali. Ne bo odveč povedati, da so slednji veljali za ene navadne packe.

V Grčiji pa sem bil priča tudi pravcatemu ženskemu prepiru, dasiravno vpleteni ženski to ostro zanikata. Pošteno je, da povem obe zgodbi. Komu boš verjel bralec, pa prepuščam tvoji presoji. Bilo je nekega dopoldneva. Bili smo že kar nekaj dni na poti po Grčiji. V tem času so se pojavljali manjši ali večji konflikti, ki smo jih uspešno rešili. Ni se bilo moč niti izogniti manjši naveličanosti drug drugega, ki se je lahko sem pa tja prelevilo v dolgočasje. Ako nisi bil pozoren, so slednje pošasti lahko načele tvojo dobro voljo. Ker smo bili prvič v Grčiji, je logično da smo se kdaj pa kdaj izgubili. Pri enem od takih izgubljan je pa prišlo od izmenjave besed med Niko in Lino. Nika je močno presedala vsakodnevna vožnja. Prav tako je pogrešala več možnosti za kopanje in poležavanje na plaži. Da bi podkrepila svoje besede, je trdila, da se Herta tudi strinja žnjo. Besede Nike in Herte pa se niso strinjale, ker Herte ni bilo zraven v avtu. Nika je za svoje nezadovoljstvo krivila p. Iztoka, ki je bil nekako vodja odprave. Lina pa se je p. Iztoku postavila v bran. Njen argument je bil, da sami odločamo kako bomo preživeli dneve in da se ob sestavljanju programa ni nihče pritoževal. Besede so padale kot dež na zemljo. Minila je določena mira čas, ko so besede potihnile tako hitro, kot preneha dež po nevihti. In nastalo je zatišje besed - zatišje po nevihti. Dekleti sta zrli vsaka skozi svoje okno, želeč ako bi bilo mogoče izstopiti iz avta. Sam sem skušal delovati bolj spravno, a ni dosti pomagalo. Zame so bila znamenja kot so povečana izmenjava besed in argumentov in nato posledična tišina jasen znak, da sta se dekleti spri.
Videnje ene izmed deklet udeležene v prepiru gre takole:"Nisva se sprli!". Nikoli ne bomo izvedeli, katera zgodba bi obveljala, ako bi prišli med vrhovno sodišče.

Tekom potovanja so dekleta in Adam tudi nekaj zaslužila. In ne bralec, ni jih Adam prodal Arabcem za 200 kamel, 150 koz, 4 krave in 5 petelinov, 2 kuri in 234,1 jajc. V mestecu imenovanem Nafplion so se odločili, da bodo preizkusili srečo v petju na ulici. Adam je igral kitaro dekleta pa so prepevala. Njihovo petje je bilo ovrednoteno na 24 evrov, ki so jih zapravili za sladoled. Primčipesa in oni drugi pa sta se rajši odpravila raziskovati po mestu.

Doživeli smo tudi deževno jutro. Oblaki so se vso noč zbirali nad nami, nakar se je naposled nad nas usul dež. Naključje je hotelo, da smo ravno tisti večer taborili v kampu in smo tako imeli možnost poiskati streho nad glavo. Zadnji si jo je poiskal Adam, ki ni iz principa hotel zapustiti sovje trde postelje, vse dotlej mu ni začelo že pošteno kapljati na glavo. Dež je kmalu prešel. Sledilo je vsaj zame mučna vožnja proti Olimpiji. Saj so se mi zaradi pomanjkanja spanca katerega krivec je bil dež, oči rade zapirale. Tudi sopotniki mi niso bili v vzpodbudo, saj so zaspali kot učenci v vrtu Gecemani. Tudi kaseta od Oasisov mi ni dosti pomagala. Kriza je bila naposled prebrodena. Ako sem ravno že pri vožnji. Tekom našega potovanja po Grčiji sem zaradi vožnje v koloni v izogib pretiranemu izgubljanju treh avtov, prevozil marsikatero rdečo luč. Našteli smo jih okoli dvajset.

Pot domov je ravno tako potekala s trajektom. Spoznali smo nekaj nemških turistov. Jaz sem pokazal svoje znanje nemščine tako, da sem našteval nemške igralce nogometa. Streljali smo se tudi z vodnimi pištolcami. Prikladno je bilo skrivanje za posadko, ki je krožila po hodnikih, tako te nasprotnik ni mogel ustreliti, saj si imel živi ščit. V enem takem slučaju, se je tak živi ščit obrnil in me vprašal zakaj ga zasledujem. Odgovoril sem, da me dekleti hočeta ubiti in pokazal na vodno pištolco. Spanje je bilo veliko udobnejše kot na poti sem. Ne samo, da nismo čutili tresljajev in hrumenja motorjev, tudi luči na hodniku smo pogasili, tako da smo jih odšraufali. Bela brisača, ki mi je v avtu dobro služila pa je spremenila barvo v vsaj šampanjševo ali smetanovo. Povedano po moško bila je siva ponekod že prav nagravžno črna.

Potovanje je bilo konec, tako kot je tega poročila.

O mladincih v Grčiji II

Teta je bila dobrodušna gospa. Njene gubice so dale slutiti, da je preživela več kot le nekaj pomladi. V bolj natančno ocenitev njene starosti pa se ne bom spuščal. Prvič zato ker sem pri ocenjevanju naravnost obupen. Drugič pa se ob tem lahko znajdem na tankem ledu, saj znajo ženske ocenjevanje sprejeti rečeno milo z neodobravanjem. Po dvodnevni odsotnosti civilizacije predvsem v smislu sanitarij, ki se ti ne zibajo pod tabo, je bila nastanitev treh fantov v njeni vrtni hišici več kot dobrodošla. Dekleta pa so dobila na razpolago kar prostore v njeni hiši. Poleg stranišča, ki se ne maje, je bil velik blagoslov tudi klimatska naprava. Mašinca je laufala vso noč, tako da je bilo po dolgem času mojemu telesu prijetno hladno. Teto je pa skrbelo, ali pa se je celo malo hudovala, češ a hočemo met zimske razmere.

Sveže spočiti in s polnimi trebuščki od pravkar pojedenega zajtrka nas je pot vodila proti templju boga Pozejdona v kraju Sounion. Popoldne smo preživeli na plaži. Kroniki so zapisali, da se je prevračalo kolesa, igralo odbojko in kopalo. Dasiravno sam močno dvomim, da bi jaz na plaži prevračal kolesa. Razen mogoče ta pravih. Vožnja avtomobilov v koloni ni mačji kašelj. Bralec bo gotovo pritrdil moji domnevi. Seveda ni mačji kašelj, je vožnja avtomobilov v koloni. Legenda pripoveduje kako smo se vračali iz Souniona. Blizu Aten kaplanov avto pred menoj na dvopasovni cesti hipoma zavije iz prehitevalnega pasu na izvoz, ki je bil skrajno desno. V hipu trenutka, sem tudi jaz poskušal nekaj podobnega. Skoraj bi se pa zataknilo, namreč moj zadek rumene fabie in sprednji konec lokalnega avtobusa. Dekleta v avtu sploh niso vedele kako na knap je šlo. Edino moja belina na obrazu je izdajala, da se je pripetilo nekaj srce zastajajočega. Prav nasprotno je moje srce bilo s podvojeno hitrostjo. Seveda je bil pa tretji avto v koloni za ta izvoz izgubljen in se je tako odpeljal dalje. Brez prevelike zadrege smo se kmalu našli.

Naslednji dan smo ostali v Atenah. Bil je to tudi zadnji dan civilizacije, ki nam jo je nudila kaplanova teta. Ogledali smo si Akropolo. Dekleta pa so se razveselila in porazgubila na nakupovanju po Plaki. Izmučeni od vročine smo se fantje odločili za posedanje v senci, ki nam jo je nudila železniška postaja. Zvečer smo se odpeljali ven iz Aten iskat prenočišča. Dasiravno nismo bili v Betlehemu za časa popisa, smo prespali na plaži. Bil je namreč tak dogovor, da bomo ako se bo le dalo spali pod milim nebom. Kjer je bil pesek naša vzmetnica in milijone zvezd baldahin nad našimi glavami. Ena večjih mojih skrbi je bila postaviti posteljo tako, da bo zjutraj čim dlje v senci. Tako sem zvečer kar nekaj minut namenil dnevni poti sonca in glede na to zacahnil koordinate mesta spanca. Enkrat manj, drugič še manj uspešno. Mogoče zato, ker v soju noči, težko vidiš sonce.

Dan, ki je sledil po spanju je bil namenjen ogledu Delfov. In ponovno srečanje s civilizacijo. Noč smo namreč preživeli v kampu v Itei. Ne Ikeia, Itea. Razveselili smo se prve kuhane večerje. Se igrali rusko ruleto, ko smo se kopali skupaj z meduzami in sekali prste, ko smo gledali utrinke. To je bila namreč priljubljena igrica naših najstnic. Adam jo je vzel preveč zares in si je naglas zaželel, da bi meni avto crknil.

Jutro ni dalo slutiti, da bo dan nadvse zanimiv. Ta dan smo si ogledali Meteoro. Zame je bil to govoto najlepši obiskani kraj Grčije. Samostani na pečinah, bolje rečeno na kamnitih stolpih, ob sončnem zahodu so zagotovo vredni ogleda. Po nekaj urni vožnji je Adamu zaštekal gas na avtu. Ker zadeva ni bila kritična, lahko ga je namreč reguliral s sklopko, smo se odpeljali naprej. Do prvega klanca, kjer mu je zakuhal. Tako se je izpolnil pregovor ki pravi:"Kdor drugemu avto kuha, se sam skuha". Sama dobrota, kakor me je, sem se priponudil za vleko do prvega mehanika. Izkazalo se je da je to 80km stran. Navkljub omejitvi za vleko na 50km/h, je bila naša hitrost dovoljšna da smo prehitevali ostale avte. Mehaniki so sicer nekaj poštimali, ampak zaleglo je do večera. Sledila je skupinska kriza. Dekleta so bila nejevoljna in nič kaj podobna Mariji, saj jih je skrbelo za večerjo in kje bomo prespali. Jaz sem se izklopil tako, da so mi misli odplavale in nisem slišal ženskega negodovanja. Adam in Primpčipesa pa sta se umaknila na varno, tako da sta šla popravljat Adamov avto. Rešitev je bil zatič iz oljčne vejice, ki je poskrbel da se gas ni več zatikal. Mislim, da sem bil edini, ki ga je skrbelo, kaj se bo zgodilo, če se slučajno lubadar namesti v ta zatič, ga prežre in potem bo ogrožena varnost. Spali smo v Limi. Jutro nam je prineslo kos sira. Mi nič dobrega sluteč zjutraj zajtrkujemo, ko se je mimo pripeljal domačin in nam ponudil kos sira. Z hvaležnostjo v srcu smo ga sprejeli.

Ker je bil avto naše prevozno sredstvo, napol spalnica in še omara za obleke, je bilo pomembno kako zložiti stvari, da bodo čim prej pri roki. No, to je veljalo zame. Saj sem tako naštilma, da je bila moja potovalka na vrhu in sem imel res vse pri roki. Za ostala tri dekleta v avtu pa je bil manjši problem. Namreč, ker sem samo jaz zlagal prtljago sem vedel kam kaj paše, da gre vse v mini prtljažnik, zaraditegadelj smo me morala vsakokrat prositi za svojo torbo. Ne bil bil jaz, če jih zaradi tega ne bi malo ogovoril. "Pa sej sem ti jo lih kar ven vzel". Kr sama zdej uzem. Ja kaj da ne morš. Ja kako pa zdej to not zlagaš. Dej pust bom jest. Tale flis ti dam pa zdej v naročje, ker tle ni več placa!". Sploh ni šlo za to, da mi je bilo težko. Sam punce dražit na ta račun - neprecenljivo.

Sledi v O mladincih po Grčiji III. O glivicah, ki se skrivajo v tuših in o pitni vodi.