O škofih in papežih drugič

Na škofijski je navada, da se gre vsako leto nekam na ekskurzijo in duhovno obnovo. Profesor za fiziko bi rekel, da je to nadstandard. Ko smo lih pri profesorju fizike. Je naneslo, da nas je on pazil pri testu matematike. Je nadomeščal revco za mato, ki je zbolela. Se je podpisal na test kot ena izmed manjkajočih sošolk in ga rešil. Začudenju ni bilo konca, ko je manjkajoča sošolka dobila test nazaj in pisala 3. Za dijaka ni slabo, za profesorja fizike pa??? Recimo, da si lih ni mogel šteti v čast. Sej drgač pa vemo, da fiziki in matematiki lih niso prjatli. Pa pojdiva bralec nazaj na ekskurzije in duhovne obnove. Prvi letnik Padova in Benetke. Vem, da sem se priporočil Antonu Padovanskemu za ženo, pa zgleda, da zaradi velike količine spama, je ponesreči zbrisal še mojo pošto.:) Priznam, da se ne spomnim česa drugega omembe vrednega. Razen to, da je nekdo v popolni temi s flešom slikal oddaljen zvonik. Se ve, brez uspeha. In, da se je nekdo nesrečno nasadil na kol, ravno, kjer nogi prideta skupaj. Vsi fantje k smo to vidl, smo samo sočutno zavzdihnili:«UUUUUUUUUUUU, to je moral bolet!!!!«. Drugi letnik Dunaj in obisk Dunajske opere. Vem, da si nisem znal zavezati kravate in sem moral prositi prfoksa za zemljo, če mi lahko pokaže. Namreč za v opero smo moral bit uštimati. Aja, ta je tut dobra. Ne vem točno zakaj, je vsak fant dobil dve spremljevalki, in smo šli po štengah v opero. Verjetno, da bi bolj svečano zgledal. No, jaz pa sem izkoristil priložnost in hodil po več stopnic na enkrat. Še zdaj mi ni jasno zakaj, me dekleti v visokih petah in ozkih krilih nista uspeli dohajati. Spomnim se zamere, ker fantje iz protesta nismo odšli pet na trg skupaj z dekleti. Naš dogovor bi bil nekaj v stilu:«Samo preko mene mrtvog!!!«. Zamera se je kuhala še nekaj časa. Več o dinamiki med fanti in dekletami malo kasneje. Al bom pa kr zdele tole izlil na papir. Torej v gimnaziji sem imel strašanski občutek dekadence in uporništva. Za tako stanje duha ni bolšega kot skupina Zmelkoow s katero se lahko poistovetiš zaradi besedil kot so Lotusov cvet, Gravitacija, Sentiš navadni, Vrži se in druga. Himna pa je gotovo pesem Klub ljudi z resnimi težavami. Določena skupina sošolk pa je imela to grozno navado organizirat razred, kaj bomo počeli na te ali oni prireditvi, v primeru če se je moral razred prestaviti. Zato me prime vsakokrat, ko se spomnim naše predstavitve za maturo, da bi si izpulil srce, ga postavil tam kamor imam ponavadi možgane in skočil v prepad, preden bi udaril ob tla pa bi se še utopil v vedru vode. Oprostite reveži, ki so morali gledat naš ples na predstavitvi za maturo. Kaj za peklenščka smo hotl s tistim plesom povedat, mi še zdej ni jasn. Verjetno pa tut določenim sošolkam ni. Najbolj pa zamerim Damjanu, da nas je sredi telovadbe spravil trenirat tale ples, ker so sošolke tko hotle. Skor je prenehu bit moj prjatu s tem dejanjem. Je bla pa zadeva taka, da je bil on naš najšibkejši člen in tako pridemo do 3. letnika in ekskurzije v Paris. Je bla znotraj samovšečna skupinica, ki se je imenovala ACM. Kratice so začetnice priimkov, srednja predstavlja mene, zadnja pa Damjana. Prva, da se mu poklonim v obliki večnih besed, pa je človek, ki me je seznanil in navdušil z Zmeloowimi. Tako je naneslo, da je mel tudi v Parizu naš najšibkejši člen, šum na srcu. Bom reku, da tisti, ki je bil brez šuma na srcu naj vrže kamen vame, ker vem, da me ne morte doseči, se bom pa malo zbal jet po ulci. Tako smo prišli do raznih oblik geometrijskih likov zaradi ljubezni in zaljubljenosti. Dolga zgodba na kratko, Damjan je bil zatrapan v eno sošolko in namesto, da bi se družil z ACM, jo je raje popihal tja, kamor ga je vleklo srce. Branje te tako posledično privede bralec do limonade, žajfnice, nadaljevanke s 3134.5 deli, kjer nastopajo ljubezenske dvojke, trojke in ostala naravna števila. Moje pripovedovanje ne bo tako verodostojno, ker sem prepričan, da bi kakšna sošolka o tem vedla več povedat. Gre pa v osnovi za to, da je bil Štefan zaljubljen v prvem letniku v Petro, Petra pa je bla v Bojana. Bojan za to sploh ni vedu, se je pa v drugem letniku zaljubil v Manco. Manca je takrat lih prebolevala Blaža iz 4. C in so se ji zdel itak sošolci preotročji. Ivanu, se je sicer zdel, da se Alenka pri glasbi nekam dost spogleduje ž njim, vendar je tole ugotovu več kasno, da pa bo pravici zadoščeno, je pol on neki čutu do nje, a je ona mela že fanta, tako sta si bila potem bot. Za Borisa pa nisi nikol vedu, ne one je bil zaprta knjiga. Tako je bilo vedno v razredu neko, ki je drugemu z veseljem nosil torbo, ji lupil pomarančo, odstopala malico ali ga le milo gledala, ji pisal pisemca, zaključek je bil vedno podoben Kelvinova nula. Je pa v našem razredu vzklila ljubezen, da ne bom krivičen, med sošolcem in sošolko, ki sta se letos poročila. A mi loh povesta, kako vama je ratal? Zgleda da je svojo vlogo odigrala statistika, ker na tok zgrešenih se pa morta dva najdt. Ob vseh neuspehih je bilo za fanta, ključno, da kar se da veliko posluša Zmelkoowe in Big Foot Mamo, še posebno, pesem, ki so ti jo v stanju največjega razočaranja zapeli sošolci:«Rekla je ne morm, bodva sam prjatla!!!«, ter se ti režali v obraz. Hvala vam za vašo sočustvovanje. In res ne vem, od kod dekletom ideja za ta stavek, ki sem ga slišal nekajkrat:«A sva loh sam prjatla?«. Žal je pa bil uspeh največji ravno, tam kjer se človek ni trudil. Bolj ko si bil tečko, nergač in si zafrkaval sošolke in bil vedno proti, rajši so te mele. Iz same žlehtnobe si ob večerih na ekskurzija ali duhovnih obnovah zaigral Tears in Heaven. Je pa en keč. Ne vem iz katerega razloga se nisem nikoli naučil zaključka pesmi. Tako je bila ena izmed taktik, da ko sem prišel, do mojega konca sredi zadnje kitice reku:«Eh, dost bo!!!« in tako priznam z veseljem in iz žlehtnobe uničil čarbnost trenutka. Podobno kot zdele …

Eh, dost bo!!!!