O igralski karieri II

Svoje pisanje nadaljujem s filmčkom, ki smo ga posneli za koncert skupine SBI. Prijetno gledanje ...
Aja pa še to: It wasn't me!



Vse tri filmčke je obdelal mk!

O božičnem voščilu leta Gospodovega MMVIII

»In ti, Betlehem, dežela Judova,

nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;

iz tebe bo namreč prišel vodnik,

ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Mt 2, 6

ZGODBA O KRISTUSOVEM UČLOVEČENJU

Letošnjo vzpodbudo za jaslice smo našli kar v domači fari, v posvetitvi cerkve Kristusovega učlovečenja. Veliko je cerkva, ki so posvečene temu ali onemu svetniku, v čemer ni nič napačnega, vendar nam lahko vsi ti svetniki odvrnejo pogled od tega, kar je zares pomembno. Nasprotno je cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah edinstvena, ker nas opominja na edinstven dogodek v zgodovini - kako je Bog postal človek, a ostal Bog.

Začetek zgodbe je razdeljen na dva dela, katerih pa ne moremo strogo ločiti. Zgodba predstavlja umiranje Stare zaveze Boga z Izraelovim ljudstvom in rojevanje Nove zaveze Boga z vsemi nami. Tako lahko Zaharijevo zažiganje kadila v templju in rojstvo Janeza Krstnika razumemo kot vez med obema zavezama, ki simbolično doseže vrhunec, ko si Elizabeta in Marija padeta v objem. Celotna preostala zgodba je dokaz, kako nam Jezus stoji ob strani in nas podpira v vseh naših preizkušnjah, ker jih je tudi sam doživel. Z rojstvom in prihodom na ta naš svet nam je Bog na nedvoumen način pokazal, da od nas ne zahteva ničesar, česar sam ne bi bil pripravljen storiti. Kot je od Abrahama zahteval daritev Izaka, a si je premislil, tako je s svojim Sinom, ki ga je pustil križati, šel še korak naprej. S tem, da Ga je žrtvoval, je vsem nam dal možnost odrešitve. Tako lahko Jezus vsakega posebej nagovori: »Ne boj se! Tudi jaz sem imel mater Marijo, kateri je angel pojasnil, kaj se bo zgodilo. Tesarja Jožefa, ki je, kot vsak zemeljski oče, imel svoje napake, pa sem ga vendarle spoštoval. Tako sem bil med popisom prebivalstva v Betlehemu, kamor sta se napotila Jožef in Marija, brezdomec. Rodil sem se kot hapec, v jaslih, med živino. Tam so me, na moje presenečenje, obiskali Modri z Vzhoda in betlehemski pastirji, ki so se mi prišli poklonit. Čeprav sem hkrati Bog in človek, sem dopustil, da so po judovskih običajih opravili darovanje v jeruzalemskem templju. Da, tudi begunec sem bil. Herod mi je stregel po življenju, zato sem moral bežati v Egipt. Ljubi moj otrok, zelo dobro vem, kako se počutiš, zato naj ti povem, da se vedno lahko obrneš name«.

Pa smo se kdaj že vprašali, kakšen je naš delež pri tem? Na prvi pogled ni povezav s takratnimi dogodki. Ali pač? Mar nismo tudi mi kot duhovnik Zaharija, ki ni zaupal Gospodu? Mogoče se prepoznamo v omahljivem Jožefu, ki ga je vse prevečkrat skrbelo mnenje drugih? Ali še huje, smo mar podobni ljudem v Betlehemu, ki jim noseča žena predstavlja samo breme in nadlogo ob pozni uri? In Bog ne daj, da bi bili kdaj podobni nespametnemu Herodu, ki je mislil, da lahko Boga umori proti Njegovi volji! Se mar s podobnimi dejanji tako ne postavljamo po robu rojstva Jezusa v nas?

Z rojstvom Jezusa je Bog v nas posadil seme odrešenja, ki čaka, da vzklije. Kako gojiti to seme, da bo rodilo večno življenje? Ali nam Trije Modri in pastirji ob ognjih ne ponujajo najboljšega odgovora? Trije Kralji so zaradi svoje modrosti razumeli pomen zvezde Repatice, ki je bila kažipot k novorojenemu Detetu, in ji sledili. Naj nam bo njihova modrost zgled pri prepoznavanju božjih znamenj, po katerih se nam razodeva Bog.

Vendar nam modrost nič ne koristi, če ne bomo podobni preprostim pastirjem, ki so prvi doumeli, da je odrešitev mogoča samo po Detetu, ki se je tisto noč rodilo na betlehemskih poljanah.

Želimo vam modrosti Treh Kraljev in uboštva v duhu betlehemskih pastirjev,

draveljski jasličarji

O počitniškem delu I

Oni dan sem pisal kako sem nekaj svojih let izobraževanja preživel na Škofijski klasični gimnaziji. Namenoma pozabivši sem izpustil prigode o poletnem počitniškem delu v Zavodu sv. Stanislava.

Vsaka stvar se začne na začetku, je rekel modrec. Bližal se je konec mojega drugega leta pohajkovanja po gimnaziji, ko sem na enem izmed svojih nabiranje kvadratov, tako smo namreč rekli sprehajanju po hodnikih okoli in okoli, nič dobrega sluteč opazil na oglasni deski listič z vsebino, ki je iskal dijake za poletno delo v zavodu. Vnesel sem nekaj parametrov v logično funkcijo odločanja in ven je prilezla enica, kar je pomenilo, da naj se tega izziva le lotim.

Verjetno je bil prvi ponedeljek po koncu šole, ko so ostali dijaki svobodno tekali po tratah in se veselili počitnic. Če pa opišem bolj realistično, so pa verjetno še spali, kajti oni dan sem vstal zame nenormalno zgodaj zjutraj. Ura je bila tri četrt na sedem. Po običajnem postopku sem obiskal kopalnico in kuhinjo, ter nato zajahal kolo in se odpeljal novim dogodivščinam na proti. Vstopim v sobo, kjer je bila velika miza. V njej je bilo okoli ducata in pol stolov. Na njih so sedeli ljudje. Pobliže sem si jih ogledal. Nekaj snažilk, sem pa tja kakšen hišnik in še nekaj osebkov mojih let. Točno kot atomska ura je ob sedmih v sobo stopil ekonom. Ni bilo potrebno biti znanstvenik, da sem hitro ugotovil, da on delažiral delo. Algoritem porazdelitve dela je bil sledeč: Vsak izmed stalno zaposlenih, ki je potreboval pomoč, je dobil nekaj dijaške delovne sile. Med različnimi deli sem se jaz zagrebel za pomoč pri beljenju. Takole sem razmišljal. Pospravljati in sesati že znam, poleg tega je to en velik dooooolg čas. Hm, beljenje sten, to bi bilo pa nekaj novega, nekaj uporabnega, če se naučim, nekaj praktičnega, skratka čisto nasprotje tistemu dolgočasju. Najsi je preteklo še toliko vode, te odločitve nisem nikoli obžaloval. Prav nasprotno, bila je ena boljših odločitev mojega življenja. To delo sem vzljubil. Temu bo botroval med drugim in tretjim tudi moj značaj. Rad namreč vidim, če so prostori lepo urejeni in eden od načinov je tudi odstranjevanje madežev na steni z barvo. Tako sem vsakič občutil zadovoljstvo, ko je bila soba ali učilnica na novo prebeljena. Praktična vidika pa sta dva, prvi je, da če mi v računalništvu ne rata, grem pa ohka za pleskarja, drugi pa, da pride ta spretnost približno vsake dve leti prov, ko je doma treba kaj pobeliti.

Po sestanku smo odšli v garažo, kjer je imel hišnik Joc spravljene vse pripomočke. Najprvo je bilo potrebno zredčiti barvo. Postopek je sledeč: V hobuk (lambar v katerem je shranjena barva), ki je prazen streseš polovico drugega hobuka v katerem je barva. Vzameš palico in doliješ vodo. Ker smo bili takrat še neizkušeni je količino vode določil hišnik Joc. Mešaš toliko časa, da je jupol ravno prav tekoče gost. Hišnik Joc pa je imel še eno navado, ki sem jo tudi jaz nato prevzel. Je nekakšna mantra, zagotovilo, vraževerje. Namreč, ko misliš, da je barva dobro zmešana rečeš:"Eh, dobr bo!". Namešani hobuke smo zložili na voz. Pri snažilkah smo pokradli nekaj lavorjev vode in cunj, da bomo lahko vsaj malo pospravili za sabo, naložili še mačke, pa ne v žaklju, pemzlne vseh velikosti, ter nekaj teleskopskih palic. Tako obloženi smo polni pričakovanja odšli do kraja, kjer je bila prva lekcija. Opis lekcije na hitro: Ko se pride v sobo, se najprej zagipsa ali pokita morebitne luknje, nato se pošmirgla trdovratne madeže, če je potreba se jih nato prebeli z nikotinsko barvo. Prostor je nato, ko se vse posuši pripravljen na beljenje. Njaprvo se s pemzelnom premaže vse kote in špranje do katerih maček ne more, pa ne hišni. Nato se s mačkom, pa ne v glavi, pobeli stene. Dolgo smo se učili, da smo belili tako, da stene niso bile lisaste. In še danes imam strah, pred lisastimi stenami. Bilo je tako, da smo še naslednji dan hodili v prostore, ki smo jih pobelili in gledali, če ni slučajno kej lisastega. Ob uspehu smo se hvalili pred sodelavci, v nasproten primeru pa smo bili tarča posmeha. Ja krut je malarski svet. Ko smo osvojili osnove beljenja nas je hišnik Joc odposlal po dva in dva v sobe, kot Jezus učence.

Na začetku sem imel gromozansko krizo časa. Vse se je tako vleklo. Iznašel sem nekaterim že znano metodo delitve časa na manjše enote, tako kot se pri trapezni metodi računa ploščina. Bil je čas pred in po malici. S tem manjšim popravkom je začel čas teči znatno hitreje. Malca je bil prvi vrhunec dneva, še posebno zato ker zjutraj nisem nič jedel in me je do malice zgrabila gromozanska lahkota. Ko je ura bila pol deseto so pemezlni in mački, pa ne živali, kar obstali v zraku zaradi naše skoraj nadzvočne hitrosti, ko smo odleteli v kuhinjo.Ker pa me je tudi ob pisanju zgrabila lakota, bodo nadaljnje prigode sledile več kasno.

O igralski karieri I

December je prav poseben mesec. Bla, bla, bla .... Tudi jaz sem se odločil za manjšo popestritev. Upajoč da ne boste preveč razočarani, ker ne boste mogli brati mojega pisanja, sem se odločil, da objavim nekaj kratkih filmčkov v katerih sem tudi sam nastopal. Ideja je sledeča. V prihodnjem mesecu in še kateremu potem bom v presledkih objavil vse tri.

V Dravljah je v preteklosti deloval pevski zborček z imenom SBI. Jaz in oni drugi igralec sva bila naprošena, da bi bila povezovalca na njihovem zaključnem koncertu ob koncu leta. Ker sva se želela izogniti nastopanju v živo, sva s pomočjo tehnike (beri kamere, računalnika in videoprojektorja) rešila zagato na sledeči način, ki si ga boste lahko ogledali.

IZKLOPITE PRENOSNE TELEFONE, UDOBNO SE NAMESTITE, TER OBILO UŽITKOV OB GLEDANJU!!!

O državljanski dolžnosti

Ničesar se bolj ne povezuje z državljansko dolžnostjo kot prav oddajo svojega glasu na dan volitev. Slednjo povezavo se rado sliši predvsem iz ust politikov, v pismih naših škofov, ter bolj politično zagretih sogovornikov. Meni se je že od nekdaj ta povezava zdela precej tuja, tudi zlorabljena, izrečena nepremišljeno, brez argumenta. Navkljub nestrinjanju in nelagodju ob poslušanju populističnih parol in puhlic nisem mogel pravilno ovrednotiti svoje drže in prepričanja. Sedaj jo lahko. Naj tokrat misli besede postanejo.

Naj se berejo moje besede še tako utopično, tako načelno, tako neživljenjsko, stojim za tem kar pišem. Tudi če je moje videnje utopično. Tu pri določenih pogledih jaz ne zmorem sklepati kompromisov. Ja se pozna, da sem računalnikar. Je enica ali pa ničla. Ni srednje vrednosti. Stanovitnost šteje.

Moj prvi pomislek je, da nekateri mislijo, da ni jasne opredelitve kaj je volilna pravica. In skušajo s to manipulacijo zavajti. Najprvo pomislim, da je kot že besedna zveza pove, iti volit pravica. Kakor pa jaz zastopim, ni nujno, da vse pravice uveljavljaš. To vedoč so nekateri začeli besedo pravica spreobračat, ter trdijo, da je iti voliti dolžnost. Tukaj pridem do protislovja. Ker nisem pravnik je možno, da sem se pri svojem sklepanju uštel, gre pa takole. V ustavi Republike Slovenije v delu, ki govori o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, se bere 43 člen, ki pravi:"Volilna pravica je splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen. Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci,". Kakor koli se trudim in obračam črke težko najdem pri nekaterih tako jim drago besedo dolžnost. Argument da vsaka pravica nosi dolžnosti, pri meni še ne vzdrži, dotlej ne dokler ne bodo dolžnosti v ustavi zapisane. Tako mi ne ostane drugega, po črki zakona je volilna pravica pravica in ne dolžnost. Se pravi oditi na volišče je možnost in ne nujnost ali obveza.

Zdaj pa pride na vrsto kamen spotike in črka pohujšanja. Postavlja se mi vprašanje:"Kako pravilno zastaviti in ovrednotiti oddajo glasu na volitvah, da ne bo zmede, nesporazumov in zlorab?". Zame možnost oddati glasu na volitvah ni ne pravica, ne dolžnost, je privilegij. Verjamem, da si privilegij zasluži le tisti, ki dosledno izvaja dolžnosti. Le tak človek, ne bo zlorabil privilegija. Razmišljam takole. Ako pustim ob strani dolžnosti, ki niso zapisane, jaz kot državljan še vedno čutim določene dolžnosti do države v kateri bivam. Ker pa niso zapisane, tiči problem v tem, da se od človeka do človeka dolžnosti do države razlikujejo, ter so težko merljive. Zarditegadelj si lahko vsak izbira katere dolžnosti in kako vestno, ter kako dosledno jih bo izvrševal. Kaj pa menim, da so moje državljanske dolžnosti?

Prva moja dolžnost je, da spoštujem ljudi, ki prebivajo v naši domovini. Koliko sem pripravljen storiti ekstra? Npr. če je kdo ranjen in potrebuje pomoči, se ustavim ali si mislim, bo že kdo drug priskočil na pomoč. Spoštujem starejše, pa ne zato ker bi to moral, ampak ker vem, da jih vse boli in so že sami sebi v nadlogo? Ali v vrstah vidim samo sebe in kako se bom čim bolje pregužval naprej, ali spustim tudi koga predse? Pridržim vrata? Očistim prehod in pločnikih snega, ali se hudujem rajši nad komunalo, kako so že spet nesposobni? Na kratko kaj storim za sočloveka, da bi mu bilo življenje v domovini prijetnejše?

Na drugem mestu je spoštovanje zakonov, ki niso v nasprotju z mojimi katoliškimi prepričanji, ali če se izrazim bolj splošno, niso v nasprotju s človeško etiko. Na tem mestu bi izpostavil pošteno plačevanje davkov. Se bojim, da bom imel največ težav ravno s tem, kako ne obrniti črko zakona sebi v prid in posledično ne gledati na lastno dobro, temveč na dobrobit države v kateri bivam. Torej spoštovanje zakonov četudi niso meni v prid, ter me prikrajšajo za kakšen evro. Bom zmožen tolikšne načelnosti? Drugi izpostavek je, držanje se cestno prometnih predpisov. Tu lahko najdem presek s prvo dolžnostjo spoštovanja v Sloveniji bivajočih ljudi. Kako spoštujem ljudi, če jih z občasno vožnjo, ko se ne držim predpisov, ogrožam? Je res tistih 10 km/h preveč sprejemljivih? Je kozarček preveč in volan pred seboj res izkaz odgovornega državljana?

Tretja moja dolžnost je skrb za domovino. Najprvo mi na pamet pade skrb za okolje. Koliko sem privaljen storiti, da bo Slovenija manj onesnažena? Ali vsak opravek naredim z avtom? Ali se mar potrudim in tudi, ko pade stopinja pod znosno mejo, še vedno sedem na kolo in se odpeljem v mesto? Mar doma varčujem in ugašam luči po sobah v katerih nisem trenutno prisoten? Ugašam računalnik, ko ga ne rabim? Ločujem odpadke - zbiram plastiko, papir, steklo, ter jih ločeno odvržem v embalaži primerne smetnjake? Ali vse roma v isti koš? Kako je pa s hrano? Jo nakupujem, ko imam velike uči? Ali skušam oceniti koliko jo bom pojedel? Mar se ne kaže spoštovanja tudi s tem, da hrane ne mečemo stran? Mar ni to zank moje arogantnosti? Želim se naučiti ekonomike - gospodarnega ravnanja s dobrinami, ki mi jih je preko države namenil Bog. Se zavedam, da je vse to dar in ne moja last?

Pod četrto dolžnost spadajo vse ostale, ki sem jih trenutno izpustil, jih bom pa tekom časa spoznal za koristne in krepostne.

Tako sem naposled prišel do volilne pravice in privilegija. Smatram, da smo človek, ki izpolnjuje zgoraj naštete dolžnosti, ter tiste, ki sem jih pomotoma izpustil, ima dovolj stanovitnosti in preudarnosti, da je zmožen oddati svoj glas. Samo oni, ki dovolj "ljubi" domovino, da je pripravljen storiti kaj več kot mu veleva črka zakona, ali ki je pripravljen tudi v svojo škodo spoštovati zakone, je lahko privilegiran. Dotlej je pa vsaj nesmotrno metati bisere svinjam; v isto škatlo metati glasovnice volivcev, ki spoštujejo državo in tistih, ki tako samo govorijo in vzklikajo:"Voliti je dolžnost!", a ostale dolžnosti vsaj slabo, ali pa sploh ne izvršujejo.

Da pa slučajno ne bo izpadlo naduto ali prišlo do nesporazuma, bolj ko razmišljam o zgornjih besedah, manj sem prepričan, da mi volilni privilegij pripada. Kaj pa tebi?

O jakni, telefonu, supergah in Inzaghi ruzačku

Navadno ima vsaka stvar svoj rok trajanja, pa naj bo to macola, fižol v konzervi ali guma na avtu. Do tu vse lepo in prav, če se njen lastnik ne naveže preveč nanjo, dasiravno je predmetu uporabe že davno potekla licenca. Pa zamenjaj besedo lastnik z Janezom in ti bo bolj jasno o čem bo tokrat tekla beseda.

Kot že veš iz prejšnjih mojih razmišljanj sem bil tudi jaz v srednji šoli. Ravno v onem obdobju sem kupil ali dobil v dar določene zadevice, ki še dandanes dobro služijo svojemu namenu. Na enem izmed svojih potovanj v Kanado (naglas na drugem a), ko sem bil v drugem letniku gimnazije, sem dobil v dar od mame sivo jakno znamke Timberland. Tempi passati in jakna mi je prirasla k srcu. Najprvo je bila to takmašna jakna, zob časa pa jo je tako načel, da je primerna po nekaterih ocenah le še za v pokoj, po moji pa mi bo še nekaj časa dobro služila. Zadosten in potreben pogoj, da se navežem na določeno zadevo je, da dobro opravlja svojo funkcijo in je kukr tok spodobne forme. Združeni v eno dobim zmagovalno kombinacijo. Mojo jakno odlikujejo ravno pravšnje mere, tako da se kot ulita prilega mojemu telesu. Tudi barvna kombinacija zdaj že izprano in umazano sive me pomirja. Notranji žep na srčni strani služi naravnost prfektno zaradi česar je bil sešit. Vanj lahko stlačim denarnico, kar je posebno fajn na potovanjih, ko je zaradi varnosti na nepovabljenim očem skritem mestu. Ker mi jo do sedaj še niso ukradli (tok, tok po lesu), je to moj mali prenosni sef. V primeru dežja jakna ne premoči. Po vseh mojih zahtevnih standardih je tale jakna dosegla visoko število točk. Seveda ne gre brez enega minusa, ki se pa hitro spremeni v plus. Žal in na srečo ima malo smotano narejen krogelc, tako da mi piha za vrat. Gotovo se sprašuješ kje je tukaj plus točka. Zaradi tele nevšečnosti moram nositi v pozni jeseni in zgodnji pomladi šal, ki pa ni katerikoli, ampak je prav poseben saj nosi in vsebuje barve meni nadvse dragega nogometnega kluba A. C. Milan.

Dolgo časa nisem imel prenosnega telefona. Zaradi svoje trme sem se upiral splošnemu trendu, daga ima vsak. Moje omehčanje se je zgodilo na zadnjih počitnicah v gimnaziji, ko mi je znanka iz Dravelj zrihtala delo na Mobitelu. Časa je bilo na pretek, da sem se pustil in sem se prepričal o uporabnost in koristnost take zadevice. Tako sem del svoje plače namenil za moj prvi mobilni telefon Nokia 3330. Verjetno ti ni težko ugotoviti bralec, da svojo Nokijo še zdaj s pridom izkoriščam. Prikupila se mi je s svojo preprosto zasnovo in za oni čas nadvse lepo oblikovano zunanjostjo. Dasiravno bi nekateri v tem času zamenjali že najmanj 3 telefone, jaz še vedno ostajam pri svojem prvem. Ima vse kar od telefona pričakujem in tri četrt stvari preveč. Popolnoma mi zadostuje možnost klicanja in prejemanja klicev, pošiljanja kratkih sporočil, ter vedno bolj občasnega igranja kače in fižolčkov. Glede praktičnosti jo odlikujeta dokaj dobra robustnost in odpornost na udarce. Dodatne tri točke pa dobi zaradi svoje ta najtabolše tipkovnice, kar sem jo imel kdaj možnost preizkusiti. Prav tako je že od vsega začetka melodija za klicanje naštimana na Fratelli D' Italia, ki je kar moj zaščitni znak, skupaj s profilom poimenovanim Agent 007.

Med zadeve kupljene v gimnaziji, bolje rečeno pradavnini, spadajo tudi superge podjetja Converse. Žnjimi sem prehodil že ničkoliko kilometrov najsi bo v soncu, vetru, dežju ali snegu. Leta izkušenj so me naučila, da za sneg in dež niso najbolj primerna. V moj spomin se mi bodo zapisala predvsem zaradi svoje trpežnosti. Niti pa ne bom omenjal dejstva, da se še vedno po vseh teh letih tako zelo lepo prilegajo moji nogi. Nadalje se zaradi svoje sive barve lepo skladajo z jakno. Žal je tudi njih načel zob časa, tako da se je namembnost spremenila iz tahmašnih v za vsakodnevna opravila okoli hiše.

Moje hvalospeve zame najboljši devetici vseh časov si že bral. Če slučajno še vedno ne veš, bo na nek način tekla beseda o Inzagiju. Najprvo naj povem, da ne maram praholovcev. To so vsi mogoči spominki, ki jih je moč kupiti na potovanjih. Rajši se zatečem k bolj uporabnim spominom. Za moje potovanje v Rim, ko sem bil še na pol golobradi in bolj mozoljast mladenič v drugem letniku gimnazije, sem si tam v spomin kupil ruzaček. Da pa ne bo pomote to ni navaden ruzaček. Je prov poseben in mogoče celo najljubša antikviteta v moji celotni zbirki. V nasprotju s prejšnjimi, ga ne krasi visok estetski nivo, nima praktične vrednosti pred ostalimi podobnimi produkti, a ima nekaj neskončno več in to je obliko dresa takrat še Juventusovega Inzagija. Določenih stvari sploh ne moreš, da jih ne bi takoj vzljubil. To je bila ljubezen na prvi pogled. Dolgo me je spremljal na vsakodnevnih pohajkovanjih s kolesom po domačem hribovju, a sem ga skril pred rjo časa v omaro in ga imam samo še za posebne priložnosti. Inzaghi je prestopil k Milanu, a ruzak je ohranil svoje namembnost in dostojanstvo. Ja, tale ruzak je neprecenljiv.

Kaj pa je nauk ali spoznanje tegale pisanja? Eno drži kot pribito. Moje ravnanje odraža, da se še kako strinjam z mislijo, da se delujočih zadev ne spreminja. To pomeni, da nimam posebne želje po spremembah, če to ni potrebno. Pomeni, da ko odkrijem neko stvar, ki mi dobro služi, se jo držim kot klop. Zaraditegadelj sem občasno prikrajšan za kakšno novo fajn stvar. A česar ne veš, ne boli. Oziroma kot bi rekel Ross iz Prijateljev, ko se je začasno razšel z Rachel:"Fine by me!!!!"

Vsaki bot pa me obide žalost in potočim eno solzo, če pomislim, kako bo prišel poslednji dan in se bom moral teh dragocenosti znebiti. Zato že razmišljam hiši slavnih predmetov, ki so mi vrsto let tako dobro služili. Tako bodo poleg mesta v mojem srcu našli prostor tudi v spominski sobi.

O fantih z vasi - šranganje

Od kar pomnim so se poroke godile na soboto. No, poleg sobot se ima človek željan poroke možnost državno poročiti tudi v sredo. V poštev pride predvsem pri tistih, ki bi radi v soboto imeli samo cerkveno poroko, ter pri tistih, ki si s poroko ne želijo uničiti vikenda, kot je v enem od svojih krajših razmišljan prišel do zaključka takrat in trenutno še vedno poročen šrangar. Preden nas in našo vas obtožiš herezije ljudskih šeg, naj opravičim naša dejanja z obrazložitvijo, da so pri nas v Dravljah lahko šrangarji tudi poročeni gospodje in ne tako kot je bil v preteklosti običaj, da so bili to lahko samo neporočeni fantje. Zaradi potencialne zanimivosti samega razmišljanja ga objavljam po svojem spominu:

Res ne vem, kako se ljudem ljubi ločiti. Namreč jaz tudi če bi si želel ločiti, me že misel, na vso birokracijo, ki jo je potrebno prestati ob ločitvi, mine da bo to storil. Poleg tega se mi za poroko zdi škoda še enega vikenda, ki je zaradi nje uničen. In če bi se po ne vem kakšni smoli, moral še enkrat poročiti, bi se zdej gotovo v sredo. No fantje, sej to pa veste, da ženska poroko doživi, moški jo pa preživi.

Z lupo bi moral človek iskati skupino, v kateri bi bilo toliko nagajivosti, pozitivne privoščljivosti, nenegativne opravljivosti, ter želje po zagosti ženinu, da si bo svojo šrango zapomnil do konca svojih živih dni in mogoče še kakšno časovno enoto v vicah ali nebesih. Praktično ista skupina, ki se zbere za mlaj, se dobi tudi četrt ducat krat že pred samo poroko, da pripravi šrango. V nasprotju z običajem naših dedov, je pri nas ideja šrange sledeča. Za vsakega se pripravi edinstvena šranga, na temo njegovih znanj, še bolj pogosto pa neznanj. Vse skupaj se zavije v zgodbo, z določenimi nalogami, ki jih mora ženin prestati. Ker jih ponavadi ne opravi zadovoljivo, mora plačati. Seveda se mi potrudimo, da mu delo kar se da otežimo in postavimo take standarde, ki jih ni moč navadnemu ženinu doseči, če ni ravno superman. Prav tako smo v nasprotju z našimi dedi glede denara. Ponavadi ga v obliki darila vrnemo, takrat že mladoporočencema. Se nam pa oddolžita v prihodnosti tako, da nas povabita na pico.

Nekaj naših najbolj zanimivih utrinkov šrang je gotovo vrednih ovekovečenja in zapisa. Najprvo je šranga, na kateri nisem bil prisoten zaradi svoje mladosti. Kroži pa o njej legendarna zgodba, ki je že skoraj mit. Svojo prisotnost si je v hiši slavnih pridobila zaradi naloge, pri kateri je moral ženin s pancarji in s smučkami na nogah držeč se za blatnik od Renaulta štiri ali po domače katrce, smučati. V anale gre tudi šranga pri kateri smo precenili svoje zmožnosti in je edina neuspela šranga. Namreč takratni ženin je zaradi osamosvojitvene vojne pobegnil iz JLA. Lait motiv celotne zgodbe je bil, da mora ponovno prestati urjenje v JLA. Tako smo na licu mesta postavili vojaške šotore, se oblekli v JLA uniforme naših očetov, ne vem kje zvohali vojaškega oldtajmerja, naredili strelišče in frizerja. No, tu se je zataknilo, ko smo mu hoteli malo skrajšati zalisce, ženinu ni bilo po volji naša interpretacija vojske, tako da je bila šranga še siti hip končana. Žal prvič in upam, da zadnjič neuspešno.

V anale zaradi šrangarske hudobije gre tudi sledeča šranga. Lait motiv je bila igra v obliki monopolija. Namesto kocke, se je vrtelo kolo. Na njem so bile naloge in za koliko se lahko pomakneš naprej. Tekmovalcev za nevesto je bilo več, ki pa so odpadali kot zrele hruške. Ne bom povedal, da je bilo kolo goljufivo, do te mere, da smo šrangarji kontrolirali kje naj se ustavi. Na koncu sta kot po naključju, če verjameš v palčke, ostala v igri samo še ženin in bivši fant od neveste. Ženin je oni bot res imel smolo in šrangarje, ki niso bili na njegovi strani, kajti na koncu je prvi v cilj prišel nevestin bivši fant. Ženin je moral precej plačati, da je podkupil sodnike in s pomočjo podkupnine prišel do neveste.

V Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, bi si gotovo tale šranga zaslužila mesto v njej, če bi bil Valvasor ravno pri njenem pisanju. Ne bom navajal povodov in vzrokov, zakaj smo se odločili, da bomo za dotičnega ženina pripravili sodni postopek. Tako smo teden pred njuno poroko, po vseh mogočih mestih izobesili tiralico za njim v stilu divjega zahoda. Med drugim se je tiralica znašla v službi od neveste, ter seveda tudi pri ženinu. Bojda so bili sodelavci tako navdušeni, da je iz ene kopije hitro nastalo miljavžnt tiralic, ki so visele po pisarnah sodelavcev. Tiralica je bila tako resnična, da sem ujel pogovor med dvema vernikoma, ki sta po maši ravno brala tiralico. Eden je drugemu zaprepadeno govoril:"Ti, njega pa poznam (ženina). Kdo bi si mislu, da je tak. Vedno me je lepo pozdravu. Tko fejst fant se mi je zdel. Zdej pa tole!". Šranga je na kratko potekala takole. Ženin obsojen na zapor je moral opraviti določene naloge. Ravno je še hotel plačati zadnjo globo preden bi prišel do neveste, ko smo ugotovili, da je pravi denar ponarejen. Se pravi denar je že bil pravi, ampak šrangarji smo rekli da ni. Hop, ženin je bil ponovno v zaporu. Tako se je prvič zgodilo, da je morala nevesta plačati za ženina in ga tako rešiti večnega pogubljenja.
Tudi druge dogodivščine in prigode so bile, ki pa niso našle prostora v tem zapisu. Te bodo ostale zapisane v naših srcih, ko se bomo kot dedki ob dolgih zimskih nočeh spominjali, kaj smo počeli in se ob tem še vedno nasmehnili.

Poznavajoč hudobijo šrangarjev me vedno bolj obdaja in navdušuje misel, da bi po nevesto odšel v sosednjo vas. Se strinjaš bralec, mar ne?

O romanju v Medžugorje IV

Dodobra duhovno oskrbljeni in prenovljeni, smo nekateri začeli pogrešati kolo in njegove radosti. Kot na lašč je padla ideja, da bi odbrcali do Mostarja, ki je 30 km oddaljen od Medžugorja. Meni ni bilo treba dvakrat reči. Ja, po srcu sem bolj podoben svetopisemski Marti. Ponovno ne morem mimo brez omembe sledov vojne, ki so bili prisotni tudi v Mostarju. Tu so bili še bolj navzoči kot drugot: veliko revežev, beračev in sirot, ki so ostali brez obeh staršev v vojni, na pol podrte bajte, prerešetane z metki, minska polja v okolici mesta in porušen mostarski most. Dovolj, da me je že spet malo stisnilo. Mostar je tudi mešanica dveh kultur zahodne in muslimanske, ki sta bili povezani preko mostu, ki je bil med vojno porušen in je skorajda, ali pa že obnovljen. Most je zategadelj znamenje sovraštva in prijateljstva. Kot ga je sovraštvo narodov porušilo, ga lahko le skupno sodelovanje postavi nazaj. V spomin se mi je vtisnilo sprehajanje po orientalskih bazarjih, ozkih uličicah in stolpičev džamij, ki so se dvigovali nad mestom. Bil je to moj prvi stik z orijentom, tako so se predstave o njem zlile skupaj z resničnostjo. Zvečer smo ponovno bili pri molitvi rožnega venca in maši. Jutro - večer osmi dan.

Ni blo druge je blo treba jet naprej. Stara zgodba nove dogodivščine. Že spet smo zajahali vsak svojega konjička, ki ni hotel sam naprej, tako da smo morali poganjati mi. Medžgorje je bil samo še bled oris, ko sem imel možnost in čas med vožnjo strniti prve vtise o vsem skupaj. Strinjal sem se sam s sabo, da je bilo v tem kraju čutiti vero, upanje in ljubezen. Žal je to občutje malo kazilo marketinški in turistični pristop nekaterih domačinov in sam izgled kraja. Eno izmed vprašanj, ki se mi je postavljalo je, ali verujem, da se tam res prikazuje Marija. Če sem bil oni bot podoben Marti, sem se tokrat spominjal na Tomaža. Zakaj ravno tu? Čemu skoraj vsak dan? Mar sploh res? S kakšnim namenom? Ali se ne dela preveč pompa iz tega? Preveč vprašanj in dvomov za moj ubogi razum, ki ni bil dorasel izzivu in kos nalogi. Se pa še danes podpišem pod sledečimi besedami. Z Bogom se lahko pogovarjaš kjer koli, pa naj bo to Medžugorje, na vrhu Sv. Jakoba, pri Sv. Miklavžu, v domači fari ali v sobi. Tako je kraj postranskega pomena. Važno je kaj čuti srce in koliko je pripravljeno na pogovor. Verjetno je to zaradi mojega značaja, da lažje iščem Boga v samoti narave, kot pa v množici vernikov. Prav tako sem se zavedal, ali je pa to prišlo kasneje, niti ni tako pomembno, da je Bog na prvem mestu in je Marija, "samo" njegova ponižna služabnica. Na Medžugorju podobnih krajih pa se to lahko včasih pozabi. Vem nenamerno. Dovolj o mojem razpredanju tisti dan. Zaključek - vesel in hvaležen, da sem šel, da sem imel čas zase in Boga in da sem imel možnost doživeti vse to. Bi ponovil? Mi lih ni prioriteta, če se izrazim po diplomatsko.

Oni dan smo hiteli mimo Čapljina in Opuzna. Zanimivo je kako so nas v nekaterih vaseh sprejeli. Predvsem otrokom smo se zdeli deveto čudo sveta. Se je pripetilo, da smo šli skozi neko vas v kateri so praznovali ravno nekakšen kravji bal, zaraditegadelj so bili ljudje zbrani na vaškem trgu, ko je skupina kolesarjev pridirjala mimo. Kot da bi otroci prvič videli kolesarja otovorjenega s prtljago vozečega v skupini, so se podili za nami, tekali ob nas, tisti na kolesih pa so nas kar naprej in nazaj prehitevali. Lenejši med njimi so pa samo stegnili svoje male ročice in upali, da jim bomo dali pet (give me 5). Počutil sem se kot konkivstador na odpravi v eksotične kraje, tolikšno zanimanje smo poželi z našo povorko.

Še kakšen ducat povedi o krizah, ki so me občasno doletevale med vožnjo, ko se nisem našel, pa ne fizično, ampak psihično. Še dandanašnji dan se spominjam krizice oni dan. Zadeva gre takole. Skoraj ducat dni smo bili že zdoma. Tako sem pogrešal dom in vso ugodje, ki sem ga deležen doma. Zdelovali so me vročina, klanci in dehidracija. Ne boš verjel bralec kaj sem med drugim in tretjim še pogrešal. Muziko. Tako je bil moj protokol v primeru krize sledeč. Namerno sem zaostal za skupino. Zaostanek je bil sorazmeren z velikostjo le te. Vozeč sam zase, mi ni bilo potrebno biti pozoren, kako voziti v skupini, tako je bil to čas, ko so lahko misli odplavale daleč stran. V daljavi se je pa slišala Metallica in Whisky in the Jar, ki se je vedno bolj bližala, tako da je naposled prišla na moje ustnice. Krizica se je kmalu razblinila kot milni mehurček, ali kot izhlapi oblak sredi jasnega dne.

Komaj sem strnil misli in se rešil krizice že smo bili na cilju kolesarjenja. Dubrovnik. Naše potovanje se je bližalo koncu, tako sem lahko izračunal, da mi bo ostala vsaj ena konzerva pasulja. Poimenoval sem jo emergency pack. In glej ga niča. Ravno sem pogreval eno izmed mojih zadnjih večerij, ko sem brcnil v gorilnik in polil nesojeno večerjo. Še sreča da sem imel prej omenjeni emergency pack, ki sem ga sedaj lahko brez slabe vesti porabil.

En dan smo še ostali v Dubrovniku, nato pa na Jadrolinijo in do Rijeke, kjer so nas in kolesa naložili v kombi. Pot v Ljubljano je bila samo še formalnost. Solza sreče se mi je utrnila ob prihodu domov - kaj vse smo doživeli, kaj vse prestali, kaj vse dosegli. Bogu hvala.

O romanju v Medžugorje III

Novo jutro, nov dan, novi napori. Če parafriziram Aleksandra Velikega bi se misel slišala nekako takole: Drago sem plačal kilometre spusta. Namreč že takoj zjutraj nas je čakal en hud klanec. Bliže ko smo bili Bosanski meji, več ostankov in znamenj vojne smo videli. Še dan danes se spominjam tesnobnega občutka ob pogledu na izpraznjene in porušene vasi, ki so spominjale na mesto duhov, totalno ali pa delno porušene bajte, v katerih se v ometu poznajo sledovi metkov in granat. Ob prebiranju napisov na hišah v stilu SMRT USTAŠEM, sem še jaz čutil vso sovraštvo, ki je divjalo tu. Na cesti je bilo moč videti ostanke eksplodiranih min na cestah, ob njih pa trakove, ki so bili bolj pogosti v Bosni z napisom: POZOR MINSKO POLJE, SMRTNO NEVARNO!!! Vsako tako znamenje ima svojo zgodbo v tej vojni. Dasiravno je bila vojna že končana, je bilo še vedno moč čutiti njene grozote. Dežela je bila še vedno prepojena s krvjo, solzami, bolečino, žalostjo in to se je čutilo. Takrat sem se šele zavedal, da ni potrebno iti daleč, da vidiš vso grozoto zla, ki pride na dan zaradi vojne.

Pot nas je vodila mimo Drniša. V vsakem manjšem mestecu smo se oskrbeli z novimi zalogami hrane in mrzle pijače. Tudi tu ni bilo nič drugače. Opoldanski počitek smo imeli pri studencu. Kar nekaj vrstic tegale pisanja, so nama bile bralec, nadloge romanja prihranjene. A tako ne gre več naprej. Gotovo se še spominjaš klancev, vročine in vetra. Oni dan ko sem počival v senci, se jim je pridružila nova. Opozorilo! Sledeče vrstice lahko pri človeku z občutljivim želodcem povzročijo povračanje. Še posebno naj bo previden vsak, ki bi se morebiti ob prebiranju nadaljnjih vrstic tako ali drugače prehranjeval. O tveganju in nezaželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. Tako opozorilo je za nama, zdaj pa naprej. Kar nekaj dni smo bili že na poti, tako ni čudno, da so se pri meni pojavile težavice. Kot veva bralec že iz matematike mora biti leva stran enačbe enaka desni. Prav tako drži, da kar gre noter, mora iti tudi ven. In kar se poje, se tudi poserje. Vsaj v teoriji. Namreč one dni me je mučilo zaprtje. Mislim, da sva tale izraz že obdelala tako, da veš o čem teče beseda. Človek rabi pri takih stvareh notranji mir, ki pa ga nisem in nisem mogel najti. Da se ne bom spuščal v podrobnosti, ki gotovo niso ravno zanimive, naj povem na kratko. Celo popoldne me je črvičilo, a iz sebe nisem iztisnil nič. Sem bil zaprt kot flaša vina s plutinastim štofeljcom. Poleg tega je v meni bil strah, da bi med iskanjem primernega kotička, nagazil na kakšno mino. Tak sem, ko je bil klic narave premočan imel oči še kako na pecljih, ko sem v tleh iskal trojček špic, ki bi označevale mino. Zgleda, da sem prevečkrat gledu film Nikogaršnja zemlja.

Dan se je že nagibal, ko smo iskali prenočišče. Naj smo se še tako trudili najti kakšen kamp, ga nismo mogli. Povprašajoč domačine, so nam svetovali naj prespimo kar ob reki Cetini. Rečeno storjeno. Večerja včerajšnjega dne je bila današnji podobna, kot sta podobna enojajčna dvojčka. Romantika tabornega ognja nas je premamila samo za kratek čas. Že spet sta prišli gospe in odšli smo v nočna lovišča. Tisti dan smo prevozili devetindevetdeset kilometrov. Komarji pa so odšli v lajf, vsaj tako je zgledalo. Zjutraj smo bili vsi popikani, kar je nakazovalo, da so imeli komarji tisto noč z nami gasilsko veselico.

Razen pikov komarjev, ki so malo skazili naše vzdušje, je bilo vse v najlepšem redu. Pričakovanje je doseglo vrhunec, saj nas je čakalo zadnjih 110 kilometrov do cilja. Pot nas je vodila mimo Imotskega, nakar smo vstopili v Bosno in Hercegovino. Na moje začudenje in veselje ni bilo nobenih novih nadlog. Tako so nas spremljale same stare znanke. Bosna me je presenetila. Nove hiše z bazeni po vaseh niso kazale tiste podobe revne Bosne, ki sem jo imel v glavi. Prav tako so tu šteli le avtomobili znamk Mercedez, Audi in Golf. Ostalih praktično nisem videl. Veliko jih je imelo Nemške tablice. Tako sem sklepal, da ljudje delajo v Nemčiji in domov nosijo denar. Po drugi strani, pa so napol razpadajoče hiše pritrjevale moji zmoti, da v Bosni ni vse novi in lepo. A te misli sem počasi puščal za sabo, tako kot kilometre, ki so me vedno bolj približevali Medžugorju.

Končno. Po 2 mesecih priprav, po 6 dneh romarskega življenja na kolesu, po toliko kilometrih, po toliko prelitih in izhlapelih kapljicah znoja, po tolikšnem naporu, se je v daljavi zarisalo obljubljeno mesto Medžugorje. Spominjam se, da je sonce že zahajalo, ko smo ravno sredi maše, prišli pred cerkev. Veselje je bilo veliko. Vsak, ki je že kdaj dosegel cilj, za katerega se je moral močno potruditi, pozna ta občutek. Po maši smo odšli na večerjo in to tapravo - v restavracijo. Srce je tisti večer še drugič poskočilo od veselje, ko so mi postregli z mojo najljubšo hrano - pleskavico. Petelih sicer ni zapel, a koga to briga. V nasprotju s tradicijo prejšnjih dni smo se nastanili v apartmaju. Dasiravno soba ni bila nič posebnega, takega razkošja nisem bil navajen. Tudi moje črevesje se je radovalo in sicer tako močno, da sem zamašil školjko. Nekaj inženirskega znanja je bilo potrebno, da sem ponovno vzpostavil prejšnje stanje in potreben pretok. Ja, zaprtost je terjala svoj davek, a olajšanje je bilo ogromno, tako ogromno, da bi Triglav v primerjavi žnjim izgledal majcena pika. Zvečer sem legel k počitku utrujen kot Sizif s svetopisemsko mislijo:"Dopolnjeno je!".

Kar malo zmeden sem bil naslednje jutro, kajti kolesa mi niti povohati ni bilo treba. Po jutranjem zajtrku smo odšli na bližnji hrib Križevac. Ponavadi se ob vzpenjanju moli rožni venec, a nas fante je kmalu minila pobožnost. Neznosna vročina opoldanskega sonca je odgnala voljo do molitve. Popoldne smo se razkropili. Sam sem obiskal cerkev, ki je bila skoraj prazna. Tam sem molil, ter izrazil vse prošnje, ki sem jih prinesel iz Ljubljane. Rožnega venca in maše smo se vsi udeležili. Zvečer smo odšli na kraj, kjer naj bi se Marija prvič prikazala. Tam smo peli in molili, nato naj bi se Marija prikazala enemu od vidcev. Še treniti ni bilo potrebno z očesom in še en dan je bil za nami.

O romanju v Medžugorje II

Tretji dan nas je pot vodila s trajektom na Rab, ki smo ga hitro prevozili. Vožnja s trajektom iz Raba nazaj na celino je minila v duhu: že videno. Prav tako klanec pri Jablanacu. Tiste dni je Bog blagoslavljal sedmero romarjev z VROČINO. Tako nekako bi se lahko biblično slišal stavek o drugi nadlogi. Nesreča v nesreči je hotela, da so se nadloge kopičile, se prepletale, se ponavljale, izginevale in ponovno pojavljale, tako je šlo v nedogled. Tako smo v klancu pri Jablanacu doživeli nadlogi klanec in vročina. Ubijalska kombinacija. O klancih sem že pisal, sedaj pa še nekaj črk o vročini. Prvo opažanje je, da smo jo fantje prenašali slabo. Bolje rečeno izredno slabo. Drugo opažanje je, da sta dekleti vročino prenašali naravnost fantastično, vsaj v primerjavi s fanti. Ne vem, ali imamo različne termostate, al kaj? Namreč, ko je iz mene pot curljal kot, da bi bil pod tušem, se je dekletoma zarisala prva kapljica potu na obrazu. Vročina je smrt. Smrt je vročina. Obup zaradi vročine je dosegel vrhunec sredi jablaniškega klanca. V klanec sem se vozil po polžje. Tako ni bilo niti sapice, ki bi hladilo moje razgreto glavo in preostalo telo. Sonce je nabijalo v mojo čelado na glavi, tako da je glava v obupu hotela eksplodirati. Telesu prihranjena nošnja čelade pa se je segrevalo zavoljo razbeljenega asfalta. Kot da bi se vozil po žerjavici. Obup. Puščavske temperature so iz mene zaradi tega del iztisnile zadnjo molekulo soli. Preverjeno, ker moj pot tretji dan ni bil več slan. Ne stojte me sprašavat, kako sem to preveril.

Izžgana usta so si želele tekočine, kaj usta vse telo je hrepenelo po kapljici osvežujoče pijače. A te od nikoder in nikjer v bližini kolesa. Gotovo boš vprašal bralec, kaj pa je z bidonom na okvirju kolesa. Hjaaaaaaaa, tista brozga v bidonu, ki je bila bolj podobna kuhanemu čaju kot ledenemu, je bila še najboljša imitacija potrebne tekočine za telo. Ponovno je imela pri temu žalostnemu dejstvu prste vmes prej omenjena nadloga. Sok v bidonu se je zaradi nje segrel na komaj pitno zadevo. In kako že gre, če ni druzga hudič tudi svetnika skuša; tako sem jaz ker ni bilo drugega pil sredi poletja čaj. Bolje kot nič, a ne dosti ... bolje.

Na vrhu klanca pa je sledila odrešitev. Radost. Sreča. Odrešenje. Prej omenjeni hvalospev besed je namenjeni samo eni stvari bencinski črpalki in Coca-coli. Fantje smo namreč imeli ob postankih poganski obred pitja ledene Coca-cole, ki smo jo podelili med sabo, v zahvalo boginji sonca, da smo preživeli. Vse prej naštete tegobe sem pozabil v tistih petnajstih požirkih, ki so po eni strani trajali neskončno, po drugi strani pa so se končali še preden so se začeli. Gora užitkov se je sprostila, ko me je po štirih požirkih začela mehurčkasta pijača rezati po grlu, kot da bi mi hotla prerezati požiralnik in ko mi je po šestih požirkih od mraza začela boleti glava. Uf, kako to paše, ko se vsa radost združi, zedini v tistih požirkih.

Jadranska magistrala je v preteklosti slovela kot nadvse prometna cesta. Svojega slovesa pred nami ni ubranila. Saj nas je na odseku dolgemu kakšnih dvajset km prehitelo le petnajst šleparjev. Tako smo po hitrem postopku izglasovali, brez možnosti priziva na vrhovno sodišče, da se izognemo otoku Pagu in pot nadaljujemo kar po celini. Opoldanski počitek smo opravili kar v obcestnem bifeju, ki je imel zraven še trgovino, tako da smo si nakupili nekaj okrepčila. Oni bifejček ni ravno slovel po dobri senci in klima napravi. Meni je bilo že posedanje zaradi tega del kot tako naporno. S civilizacijo v obliki možnosti za kuho in umivanje smo se ponovno srečali v kampu v Šibuljinju. Izbira jedilnika pri meni ni povzročala težav. Ali pasulj, ali pašta. Pomivanje posode je bilo zame zgolj simbolično dejanje. V posodo sem nalil malo vode in s prstom ali žlico podrgnil, kar ni šlo stran samo od sebe. Aja, in to je bilo to. Pa še žlica je bila oprana. Dan se še ni dodobra poslovil, ko sta nas utrujenost in zaspanost premagali. Na števcih je pisalo 95 km.

Nov dan nove radosti, novi problemi, novi izzivi, nove nadloge in stari blagoslovi. Naslednji dan je Bog gnal močan velibitski veter. Vse lepo in prav, če bi bili Izraelci in bi hoteli prečkati Rdeče morje, ter ubežati egipčanski vojski. Žal smo bil le romarji na kolesih. Tako nas je doletela že tretja nadloga VETER. Star rek govori, da veter kolesarju vedno piha v prsa. Ne drzni si niti pomisliti bralec, da je bilo takrat kaj drugače. Psihično otopel mi je bilo že popolnoma vseeno, do te mire, da bi najrajši vse nekam poslal, se usedel v travo, klical mamico in čakal, da me pride iskat. Hitrost vožnje se je prepolovila, porabljena energija pa podvojila. Ni kaj, dobro razmerje, če verjameš.

V Maslenici smo se spustili do mostu, ker smo se morali izogniti avtocesti. A glej ga šment, o mostu ne duha ne sluha. Zmedeno smo gledali zdaj zemljevid z mostom, zdaj v most, ki ga v realnosti ni bilo. Domačini so nam povedali, da je bil med vojno porušen. Kaj rineste, a ne videste, da ne moreste. Ni nam bilo do smeha. Drago smo plačali tokratni spust. Ni blo druge, je blo treba jet nazaj v klanc in na okoli mimo Obrovaca, kjer smo si obnovili zaloge hrane in pijače. Dnevi izkušenj so nas naučile, da pijača ostane hladna, če jo zaviješ v armafleks. Ko smo premagali že spet en klanec, smo se ustavili za opoldanski počitek. Razen tega, da nas je skret papir opozarjal naj se mu ne bližamo, ker je gotovo še kaj drugega tam, se ne spomnim nič določnega. Poleg tega so si naju z Jožetom ostali romarji privoščili v neslani šali, da oni niso več sposobni nadaljevati poti in da bi ostali kar tu. Meni pa nič jasno. Oni bi ostali med temi drekci!? Zakaj smo se tu ustavili, se verjetno sprašuješ bralec. Sej zdaj pa že veva bralec kaj dela hudič. Mimo Benkovca smo dospeli do Skradina, kjer smo se utaborili. Kuhanje, umivanje, utečen postopek kot vedno. Zgleda da smo vozili hitro, saj smo utekli utrujenosti in zaspanosti. Zvečer se nas je peterica namreč odpravila v mesto na večerni sprehod. Peš smo bili zgleda znatno počasnejši, saj sta nas prej omenjeni gospe zlahka ujeli. Tako smo se kmalu vrnili v kamp, ter legli k počitku. Počitek smo si več kot zaslužili; 115 km.

O romanju v Medžugorje I

Pisalo se je leto 2003. Petnajstega Malega srpana se je skupina mladih zbrala pri jutranji maši v domači fari pri Sv. Roku. Bogu se je priporočila za srečno pot in prosila blagoslova. Med skupinico mladih sem bil tudi sam. Vseh romarjev nas je bilo 7. Med njimi bi pozorni opazovalec našel tudi dve dekleti. Cilj je bil jasen, a takrat še tako oddaljen. Bolj kot smo si lahko mislili. Medžugorje. Romarsko mestece v Bosni, kjer naj bi se prikazovala Marija. Nekaj mamc, ki so oni dan obiskale mašo nam je pomahalo v pozdrav, ko smo zajahali vsak svoje kolo. Ja prav si prebral bralec, kolo. Lažje je tole sedaj napisati kot, to takrat storiti. Namreč zadek mojega kolesa je bil natovorjen z vso prtljago, ki sem jo potreboval na 11 dnevnem romanju in je gledala ven iz potovalnih torb na prtljažniku mojega bicikla.

Bolj firbčnega bralca bi mogoče zanimala vsebina mojih torb. Pa pokukajva bralec vanje. V vojaški menažki naše rajnke JLA so bile nastanjene čokolade. Poleg njih je prostor zavzemala Cedevita v prahu. Glede prostora v potovalkah so kraljevale konzerve pasulja na sto in en način. S klobaso, brez klobase, s fižolom, brez okusa, s kračo, brez konzervansov, vse kar si srce poželi ali ne. Testenine so tudi hvaležen spremljevalec, tako tudi te niso manjkale. Obleke je bilo mogoče po mnenju nekaterih preklemansko malo. Nekaj nogavic, rezervni kolesarski dres, večerna obleka, pa ne za v opero, ampak za v kamp, pulover, trenirka, nekaj gat in še nekaj malenkosti za umit. Tako mi je zaradi vse peze prišel na misel latinski rek, je žal dobesedno držal tekom našega romanja:" Omnium mea mecum porto - vse svoje nosim s seboj,".

Predstavitev ostalih romarjev bo tekom opisa naših dogodivščin, ki so se nam pripetile na našem cestnem potovanju. Prvi dan smo uleteli v Banjaloko kjer smo prespali. Prevozili smo 87 km. Banjaloka je rojstna vas ene od mam romarja, ki je bil tudi z nami. Prej ali slej mu moram dati ime, pa naj bo to sedaj. Reciva mu Marko. Poleg tega je vasica v bližini hrvaške meje in je bila to idealna postojanka za nadaljevanje poti. Večerja je bila kraljevska. Dve pečeni kuri na ognju. Vedoč, da zapuščamo civilizacijo smo s hvaležnostjo in s pomočjo utrujenosti popadali v postelje. To je bila prva in zadnja noč do Medžugorja v posteljah.

Jutranja vstajanja so pri meni pravi podvig. Tudi ni odveč beseda, da jih naravnost sovražim. Tako se je po tej plati dan začel porazno. Vstajanje ob pol sedmih. Groza. Edini dovolj pameten razlog za zgodnje vstajanje je bila potreba po iti naprej. In bil je dovolj dober razlog. Ker so bili dnevi podobni kot iglica iglici, bom za vsak dan našega romanja izbral eno od nadlog na poti in jo podrobneje opisal. Tako nam je Bog prvih enajst dni pošiljal KLANCE.

S klanci je križ, kot s pubertetniki. Nismo se jih mogli znebiti, kot se pes ne more znebiti uši. Prvi resnejši s katerim smo se srečali so bile Delnice. Po polžje premikanje po zaviti in vzpenjajoči se cesti. Razbeljeni asvalt. Kapljice znoja, ki se nabirajo na čeladi in jo nato v leteči kaplji zapustijo. Teža prtljage, ki te hoče postaviti na zadnje kolo. Mimo vozeči avtomobili in še huje tovornjaki. Po možnosti ti zatrobijo, ko so tik za teboj in te od strahu izstrelijo nekaj metrov naprej. Pijača, ki se segreje na nepitno temperaturo, a ker ni drugega vseeno piješ tisto brozgo. Spust sploh ni veselje, ker veš, da vsak meter navzdol pomeni prej ali slej dva navzgor. To je le delček stvari, ki najedajo psiho. Dokončno nas je dotolklo, ko nam je Marko povedal, smo sedaj na vrhu in da se bomo sedaj samo še spuščali proti Krku. Tako smo se spustili iz 600 m na 800m. Ne to ni moja pomota. Pomeni le, da poba ni mel pojma in da smo se še od njegove izjave naprej dvigovali. Ni hujšega, kot pričakovanje spusta, ki ga noče biti.

Spust s prelaza Hreljina proti morju in otoku Krku je bilo le miceno zadoščenje za ves napor. Ker je bilo sonce visoko smo se ustavili na igrišču šole in imeli opoldanski počitek. Tisti dan smo imeli še eno zadoščenje, ki pa je bila le bedna tolažba, vožnja mimo kilometrov dolge kolone pleha, ki se je cjazilo po cestah Krka. Pozno popoldne smo prispeli v Baško in se nastanili v kempu. Na števcu je kazalo 115 km. Človek kar ne more verjeti, da se preprosta opravila kot so kuhanje in umivanje znajo tako zavleči. Brez civilizacijskih pripomočkov in premagani od utrujenosti vsako opravilo trajaaaaaaaaa. Tako mislim, če me spomin ne vara, da je kuhanje večerje - pogretje pasulja in tuširanje trajalo dve uri in pol. Prvih 200 km je terjalo davek. Pojavile so se prve zdravstvene težave. Mene je ujel prehlad, dasiravno sem se trudil čim hitreje kolesariti. Anžeta je bolelo koleno. Mojco je peklo v bližini stičnega mesta stegen, blizu gluteusa maksimusa, ne vem kako naj še drugače rečem ... na riti v glavnem.To je bila še najbolj kolesarju podobna poškodba. Revež Jože, ki je peljal za mano, je poleg mojega prehlada staknil še vročino. Za ohranjevanje morale ali njen dvig je skrbel humor, ki je bila najboljša rešitev prenekateri težavi. Prav posebno nas oni večer ni bilo potrebno prositi naj že vendar gremo spat. Šotorov nismo imeli. Vse pohištvo naše spalnice je bili armafleks, luč so bile zvezde in luna, posteljnina so bile spalke in strop naše spalnice nebo.

O Toskani II

Nočno deževje in bliskanje strel je nakazovalo, da se bomo morali vsaj za kakšen dan posloviti od sončnega in toplega vremena, ki nam je bilo do takrat tako naklonjeno. V nasprotju z mojim pričakovanjem sem se prebudil v jutro brez dežja in s sramežljivim soncem, ki se je trudil pokukati izza oblakov. Odločeni, da nam slabše vreme že ne bo skazilo načrtov, smo se navkljub vsemu odpravili na predviden potep. Prva postaja je bilo mestece, ki je bilo nekoč velik lokalni gospodarski in politični rival Volterre imenovano San Gimignano. Slavno je predvsem po svojih stolpih in stolpičih. Zame je bil to najlepši kraj kar smo jih obiskali na našem potovanju. Majhne trgovinice dajejo še vedno pridih srednjeveškega časa in človeku se zazdi, da se je čas tu ustavil. Malo raziskovalnega duha, beri, Damjan me je zvlekel na vrt, ki se nahaja na levem delu mesta. Splača se kdaj pa kdaj poslušat Damjana, ker je bil razgled na stolpiče in toskansko pokrajino prečudovit. Še posebno če, se povzpneš na obzidje. Ravno smo zaključili potepanje, ko nas je dež pregnal k avtu. Bežeč pred njim smo se odpravili naprej na jug mimo Siene proti Montepulcianu in Pienzi. Ne vem ali je bilo krivo vreme, ali kaj drugega, namreč v obeh krajih nas je pričakal dolgo napovedani dež, da se mi mesteci nista zdeli nič posebnega. Prišlo je tako daleč, da sem ves premražen in moker izpustil ogled Pienze vendar zgleda, da nisem zamudil mnogo, saj so se ostali vrnili po dobrih 20 minutah. Ravno toliko, da sem v avtu za trenutek zaprl oči. Seveda pa naj se bralec ne ravna po mojih vtisih in obe mesteci le obišče. Mogoče mu bosta pa bolj pri srcu kot meni. In bilo je jutro in bila je noč četrti dan.

Peti dan nas je ponovno pričakalo malo mešano na žaru. Sonce, dež, veter. Dež smo pregnali z dopoldanskim kartanjem. Zgleda da je pomagalo, saj se je naposled le zjasnilo. Za tisti dan, smo imeli v mislih Populonio. Ta trdnjava se nahaja na klifu in leži jugo-zahodno od Volterre. Ima vse kar turist pričakuje. Najprej lepo trdnjavico z miceno vasico, v kateri se lahko ustavimo tudi samo za kavico. Oddiha želji pa lahko večino časa prebijejo na mivkasti plaži pod klifom. Kar smo mi tudi storili in ni nam bilo žal. Popolna kombinacija in gotovo Populonia zasluži stopničke v kategoriji meni najlepših krajev. In bilo je jutro in bil je večer peti dan.

Vsakega lepega je enkrat konec. Tako se je tudi naše počitnikovanje v Toskani bližalo koncu. Lastniki kmečkega turizma so bili nadvse topli in prijazni ljudje, mogoče tudi zaradi tega ker sem se trudil govoriti italijansko. Slovo je minilo v znamenju obljube, da se v to prečudovito pokrajino in tudi k njim gotovo vrnem. Pred dokončnim odhodom v Slovenijo smo se ustavili še v Firencah.

Zadeva je priročna, saj Firence ležijo na poti v domovino. Čemu gre pripisati moje melanholično nenavdušenje ne vem točno. Eno je pa gotovo, da v tistem tednu nisem bil navajen gneče turistov. Tako so mi Japončki, Angleži in Nemci verjetno pokvarili prvi vtis. Ker časa nismo imeli ravno na pretek smo se odločili, da Firence bolj okusimo. Tako smo se bolj sprehodili po starem jedru, saj bi za to da začutimo utrip Firenc in da bi si ogledali vse znamenitosti potrebovali več dni. In bilo je jutro in bil je večer 6 dan. In bilo je prav dobro.

Še nekaj misli o tem in onem o Toskani in Italiji. Italijani so živahni in dinamični ljudje vsaj tak vtis dajejo. Ravno takšen je promet - dinamičen vendar še vedno s močnim poudarkom na pazljivosti in jaz naravnost obožujem vožnjo po Italiji. Je zelo svobodna z močnim predvidevanjem kaj vse lahko stori mimo ali ob tebi vozeči. Tako moraš biti med svojo vožnjo samo dovolj konkreten in tudi včasih malo predrzen in sicer z namenom, da te ostali razumejo kam hočeš iti. Hrana se najde za vse okuse. V restavracijah najdeš lokalne specialitete vendar je moja izkušnja, da če se hočeš res najesti to kar stane. Preverjeno, če nisi gurmanski tip, so seveda najvarnejša izbira testenine ali pica. Tisti, ki mu hrana predstavlja samo energijo za njegovo telo in je zadovoljen tudi z Mcdonaldom ga bo zagotovo - preverjeno - našel tudi v Sieni in Firencah.

Sporazumevanje je dokaj oteženo, saj Italijani ne slovijo kot mojstri tuje besede niti angleške. Lahko imaš srečo in naletiš na angleško govorečega Italijana, ki se nato izkaže da to ni, saj zna tudi srbsko. To smo na lastni koži doživeli v restavraciji v Volterri. Po pripetljaju v Firencah sklepam, da je eden izmed bolje branih časopisov La Gazzetta dello Sport, kajti v štirih trafikah je bil razprodan, tako da sem ga našel šele v peti. Tema je kakopak šport, kar pomeni v Italiji sledeče nogomet, formula in kolesarstvo. Ko smo ravno pri športu - v Toskani je lepo število klubov, ki so bili leta 2007 v Serie A: Fiorentina, Livorno, Siena, Empoli.

Toskana me močno spominja na sceno iz filma Gladiator. Žal se mi niso uresničile želje, da bi posnel sliko s kamnito cesto v sredini. Na vsaki strani ceste bi bile ciprese, levo polje žita, desno nasad oljk. Cesta bi vodila do oboka in vrat podeželske vile .. Eh pa drugič, tako imam dober razlog, da se še kdaj vrnem. Če bo le Bog dal ...

za približek bo dovolj dobro

Še stopničke zame najlepših obiskanih krajev:

• San Gimignano
• Populonia
• Castiglioncello

O Toskani I

Za razliko bom tokratne vtise o potovanju napisal po prespani noči, ko je telo spočito in glava bistra. Spomini pa so še tako živi, da bi jih lahko slikal in korozija časa jih še ni načela. Besede mi gredo kar težko izpod tipkovnice, kajti o Toskani je bilo že toliko napisanega, toliko povedanega, tolikokrat opevana, tolikokrat naslikana, da je že pravi mali izziv piscu bralcu predstaviti nek nov pogleda na to italijansko pokrajino.
V začetku Kimavca leta Gospodovega 2007 je bil sklenjen dogovor, da krenemo konec taistega meseca v Toskano. September je meni eden lepših mesecev za potovanje v južnejše kraje. Vročinska pripeka je samo še bledi odsev poletne vročine, kar blagodejno vpliva na moje telo. Poleg tega je koncentracija turistov na kvadratni meter mnogo manjša, saj v tem letnem času srečujem samo penzioniste in študente, ki niso v Grčiji na absolventskem izletu in jih lahko preštejem na prste ene roke. Zvrhana mera razlogov, da sem se potovanja veselil, kot se petletni otrok veseli čokolade.

Slovence pot do italijanske lepotice vodi preko Trsta ležečega v pokrajini Friuli - Venezia - Giulia. Pot se nadaljuje proti Benetkam in Padovi v pokrajini Veneto. Doseže vrhunec pričakovanja v pokrajini Emilia - Romagna v kateri sta na poti večji mesti Ferrara in Bologna in naposled popotnik dospe v Toskano. Ker smo imeli rezerviran apartma streljaj od Volterre, prikupnega mesteca, smo pot kar nadaljevali mimo Firenc proti prej napisanemu mestecu v osrčju Toskane. Nekaj orientacijske spretnosti in moje polomljene italijanščine je močno pripomoglo, da smo našli kmečki turizem Agriturismo Casallario. Malce odmaknjena hiša s 3 ali 4 apartmaji je do potankosti podobna sliki, ki jo ima človek v glavi, ko zapre oči in si nariše tipično toskansko hišo. Nekaj italijanskih besed je bilo dovolj, da smo se z očetom in sinom, ki vodita kmečki turizem takoj zbližali. Tako smo bili po hitrem postopku premeščeni iz manjšega apartmaja v večjega.

Nismo se še dodobra namestili, ko so nas prazni želodčki opozorili, da bo potrebno dati, kaj bolj konkretnega pod zob. Bližnji market nahajajoč malce ven iz Volterre je več kot ustrezal našim potrebam. Podkrepljeni smo se odpravili na večerni sprehod po mestecu, poznanem po izdelkih iz alabsterja. Samo mestece mi ni vzelo sape, je pa dovolj zanimivo, da se mu popotnik ne sme izogniti. Obdan je z obzidjem, ki nakazuje, da je v preteklosti imel lokalne rivale. Bilo je jutro in bil je večer prvi dan.

Naslednje jutro nas je sonce kot martinčke zvabilo na plano, kjer smo zajtrkovali na klopci pred hiško. Šele sedaj sem dodobra izkoristil priložnost in si ogledal okolico. Do koder mi je seglo oko se je videlo gričevnato pokrajino. V okolici se je slišalo ropotanje posebnih traktorjev na gosenicah, ki so orali polja. Navadni traktorji tu ne bi bili kaj prida, saj so nakloni preveliki. Tako so se polja pripravljala za sejanje žita. Da pa ne bi pozabil kje sem, sem v okolici videl tudi otočke oljk in trt. Prav zanimivo je, kako je tu vsak ped zemlje obdelan in ni je strmine, ki ne bi bila izkoriščena. Preostanek dopoldneva smo izkoristili za oddih ob bazenu, ki se je nahajal lučaj kamenja stran. Popoldne pa smo posatali bolj aktivni in krenili v Monteriggioni in Sieno, ki je oddaljena uro vožnje. Sprehod po ulicah nas je naposled pripeljal do glavnega trga. V okoliških kavarnicah, kjer lahko s pogledom zaobjamemo celotni trg, je študentskemu žepu pivo nedosegljivo, saj stane 6 evrov. Je pa zato posedanje na samem trgu brezplačno in posledično zelo popularno. Bilo je jutro in bil je večer drugi dan.

Tretji dan smo krenili mimo Cecine na sever proti Castiglioncellu, Pisi in Lucci. Castiglioncello je obalno mestece na klifu. Zagotovo vreden ogleda in meni eden izmed lepših krajev na našem potovanju. Omogoča kopanje na plaži ali sprehod ob morju. Zaradi vetra, sem lahko užival v opazovanju valov, ki so se raztreščavali ob skalah in delali neponovljive skulpture iz vode.

Pravi mali šok je bila množica turistov v Pisi, kajti vsa mesteca, ki smo jih obiskali do tedaj so bila v primerjavi s Piso kot zapuščena. Poševnega stolpa nismo ravnali ali ga podpirali, se je pa vnela debata o politični aktivnosti posameznika ob posedanju na travi. A o tem v kakšnem drugem prispevku. Še splošna ocena, zagotovo vredno ogleda, le kakšen turist preveč. Večer smo zaključili v Lucci, ki leži severno vzhodno od Pise. Prikupno mestece, ki slovi po stolpu na katerem raste drevo in obzidju, ki je namenjen sprehajanju, teku ali kolesarjenju, saj je na njem urejena sprehajalna pot. Vsekakor ogled priporočam. Poleg tega, če te ne muči prevelika utrujenost, je sprehod po obzidju gotovo dobra izbira zapravljanja časa. Bilo je jutro in bil je večer tretji dan.

O moji lenobi

O ta najbolj heretični župniji

V letih, ki jih človek preživi okoli župnije doživi ali pa vsaj sliši o takih in drugačnih pripetljajih. Tudi v naši župniji Dravlje ni nič drugače, zaraditegadel je prav, da se jih opiše, da ne bodo šla v pozabo, kar bi bila v tem primeru neprecenljiva škoda.

Na tretje mesto na lestvici največjih neumnosti, se je brez posebnega naprezanja, uvrstil naš bivši kaplan. Bila je pepelnična sreda. Poleg Velikega petka je to edini dan, ko velja strogi post. Med drugim se v postu ne poje aleluje, ki je znamenje veselja, vse do Vigilije, ki je v soboto. Torej bila je sreda, pepelnična tistega leta. Mašo je kot se spodobi, vodil župnik. Naš kaplan, ki je osvojil bronasto medaljo je pa somaševal, kar je pomenilo, da je bral evangelij. Vse je teklo kot po maslu, dokler ni naš kaplan stopil na ambon. Njegovo naslednje dejanje je povzročilo zgražanje med starimi mamcami, ki se venomer nahajajo na skrajno levi klančini. Nadalje je njegovo dejanje povzročilo, prikrite salve smeha med mladino. Izzvalo je, da so morali ministranti vložiti ves svoj napor, da se niso na glas zasmejali. Naj tu kot dolgoletni ministrant dam nekaj napotkov, kako prikriti smeh. Najprej je zelo pomembno, da se za vsako ceno ne spogledaš z nobenim kolegom ministrantom, ki ti stoji nasproti ali zraven tebe. Najlažje se pogledom ministrantov ogneš tako, da gledaš v tla ali šteješ žarnice na stropu. Če ti situacija dopušča, si z prsti stisni nos, kajti prhanje zraka skozi nos ob smejanju je pogostokrat mnogo glasnejše kot sam smeh. Upaš, da se bo ministrant poleg tebe zlomil in da se sam ne boš. Tako bo on vsega kriv. Pa pustiva bralec nasvete in se vrniva na tisto nesrečno sredo. Mamce se zgražajo, mladina se smeji, in župnik ojoj ... Ob dejanju kaplana, ki je za enkrat še skrivnost, ga je kar vrglo iz mašniškega stola, kot da bi ga nekaj močno špiknilo na mesto kjer nogi prideta skupaj. Torej naš bronasti je pred evangelijem svečano začel peti alelujo, tako svečano kot, da bi bila Velikonočna vigilija. Kot veva sedaj bralec, je prepoved petja aleluja od pepelnične srede naprej v cerkvenih krogih dobro sprejeto in uveljavljeno pravilo. Po navdihu Sv. Duha, je kaplan alelujo skrajšal za kakšen takt ali dva. Zaključek je bil tako, da je župnik na začetku pridige zabrundal, da bomo rajši alelujo peli od Velike noči naprej.

V hudi konkurenci se je samo z nekaj točkami zaostanka za prvim mestom uvrstil ministrant po imenu, ki je seveda izmišljeno, Boris. Bila je nedelja po godu Sv. Blaža. Dasiravno se v žegen Sv. Blaža močno dvomi, kar nam nakazuje že rek blažev žegen, je ta običaj polaganje dveh prekrižanih sveč še vedno zelo priljubljen med verniki. Protokol je sledeč, da po koncu maše duhovniki, in samo duhovniki, vzamejo sveče v roke, ljudje pa pristopijo po žegen. Ono nedeljo sta bila dva duhovnika namenjena za delitev blagoslova. Sveč je bilo pa troje parov. Ker sam blagoslov vseh željnih žegna kar nekaj časa traja, je kaplan, ki ni isti kot pri aleluji, pomignil z rokami ministrantom naj jo ucvrejo proti zakristiji in naj se rešijo čakanja, misleč, naj se vsaj oni rešijo, če se jaz ne morem. Kar je sledilo, je dokaz kako fatalne posledice imam lahko napačna komunikacija. Najstarejši ministrant je kaplanov namig napačno razumel. Misleč, da mu je kaplan naročil naj vzame zadnji par sveč in gre deliti blagoslov, je Boris suvereno pograbil sveče, stopil do prvega nič hudega slutečega vernika in začel opravljati naročeno. No, vsaj on je mislil tako. Kasneje je priznal, da ni znal molitvice za blagoslov, zato je sveče samo držal nekaj trenutkov nad vratom v tišini in ko je minilo dovolj časa je rekel:"Ah, dost bo, loh greš!". Videč kaplan to več kasno, je Boris tako podelil že 3 kvazi žegne. Ker pa se je Borisu le zdelo malo čudno, da lahko deli blagoslov, se je hotel o tem prepričati. Ker zakonika cerkvenega prava ni imel ravno pri sebi, je vprašal kar taistega kaplana, če lahko on, se pravi Boris, deli žegen. Kaplan je le naposled razčistil situacijo in odslovil blagoslovalca Borisa in ostale ministrante v zakristijo. Žal mi vse od danes ni uspelo izvedeti, ali je žegen, ki ga je delil naš drugi na lestvici, bila dobra preventiva in blagoslov za tiste tri vrle kristjane.

Prvo mesto gre v roke dvema ministrantoma. Eden od njiju je taista oseba, ki sedaj na našim postavljanjih mlaja vozi traktor, le da je bil takrat kakšno desetletje in pol mlajši. Pa naj se za najin namen imenuje Borut. Bilo je jutro. In pri nas je tudi zjutraj maša. Oni dan in leto je naneslo, da sta se v zakristiji pred mašo znašla dva ministranta. Borut in oni drugi ministrant sta se napravila v ministrantske obleke. In začela pripravljati vse za mašo. Sekunde so neusmiljeno tekle, minuta se je prelevila v pet minut, duhovnika, ki bi moral imeti mašo pa od nikoder. Dobro znani nama pregovor iz angleščine bralec, se glasi predstava mora iti naprej. Pa četudi brez glavnega igralca, vsaj tako sta mislila Borut in oni drugi ministrant. Ura je odbila in maša se je morala pričeti. Borut in oni drugi ministrant sta storila sledeče. Kot da bi bil duhovnik prisoten, sta pozvonila pri zakristiji in krenila proti oltarju, pokleknila in se postavila na običajno mesto, kjer navadno stojijo in sedijo ministranti. Tedaj je pa stopil Borut na sceno in zbranim začudenim starim mamcam obrazložil nastalo situacijo z besedami:"Danes maša odpade, ker je duhovnik zaspal,". Ko sta Borut in oni drugi ministrant opravila s to formalnostjo, sta ponovno pokleknila in odšla od koder sta prišla, se pravi v zakristijo. Zaključek je tak, da je neka stara mamca, naposled odšla v farovž po duhovnika, ki je zaspal in ga zbudila. Ostalo je zgodovina.