O slovesu

Ob pisanju tehle vrstic se mi po glavi podijo besedne zveze kot so:

I'm telling you for the last time - so besede vzete od meni dragega komika Seinfelda
Dopolnjeno je - je svetopisemski stavek
Preden grem - brez asociacije
Prišel je čas slovesa bratje - zaradi besede slovesa

Nikoli nisem dvomil v tvojo brihtnost bralec, tako sem prepričan, da veš, da je napočil čas slovesa. Po debelem letu se poslavljam. Ako za večno, še sam ne vem. Bojeval sem hud boj z lenobo in ga začasno izgubil. Ako si opazil bralec, sem zadnje čase vse redkeje pisal, bolj kot to, pa me je mučila ustvarjalna kriza. Sedeč sem sklenil, da je bolje, da začasno prekinem in se ob priliki vrnem. Mogoče že jeseni s kakšno novo idejo in obliko.

Ob slovesu naj ti vsaj preko kablovja navidezno stisnem roko in ti izrečem besede zahvale tebi bralec, ki si toliko dragocenih minut namenil mojemu pisanju, ter mi tako dal vedeti, da moje pisanje ni bilo neopaženo. S solzo v očeh, ti maham v pozdrav najdražji bralec.

Z upanjem na ponovno snidenje te iz srca pozdravljam in ti kličem AJDE!

Janez Cergolj

O nepogrešljivosti humorja

Po krajšem postu, ki sem si ga ljubo na srce že večkrat privoščil, nadaljujem s pisanjem prispevkov. Tokratna tema je namenjena humorju. Večkrat sem se zalotil, da je za mojo sprostitev več kot prikladno in meni zabavljajoče, če si v času kosila, odmora ali pavze privoščim ogled kakšne humoristične nanizanke. Prednosti slednjih je več: v povprečju konzumirajo dokaj sprejemljivo porcijo časa, ako se sezona vrti že nekaj časa se mi ni potrebno bati, da bom prehitro pogledal vse dele 9 ali 19 sezon.

V moji kameni dobi, ko tehnologija še ni bila tako razvita je bilo veliko težje priti do spodobne komedije. V onih dneh sem spremljal Princa z Bell Aira. V onih časih je bila gotovo ena najboljših komedij in si zasluži moj poklon, ker je bila moja prva. In prve ne pozabiš nikoli. V obdobju sedmih suhih krav sem iskal svojo identiteto. Iskanje so končali Prijatelji. Mogoče bralec že vihaš nos nad mojim pravopisom, vem ni prvič, a naj te tokrat opozorim, da ne gre za površnost in da se imena pišejo z veliko začetnico. Tako gre moj drugi poklon nanizanki Prijatelji, ki so jo krasili iskriv humor, zanimivi pripetljaji in še boljši razpetlaji. Zaradi moje zahtevnosti je navdušenje po 5 sezoni začelo upadati, saj je zadeva zvodenela v čisto navadno žajfnico, ki v očeh nekaerih najstnic povzroča solze. Zaradi slednjega so izgubili boj za stopničke.

Boj za stopničke je bil zelo hud kot sosedov pes. Tako so se v finale treh uvrstili nanizanki Seinfeld in The Simpsons in presenetljivo radijska igra Radio Ga Ga z nominirancem Marjanom Šarcem v vlogi Ivana Serpentinška. Vem, da ako še tako opisujem in hvalim omenjeni humor, bom bore malo ljudi prepričal, da je to to. Kajti humor je tako specifična zadeva, da ali ti sede ali pač ne. Tako kot gate na rit. Če te bo pa v trebuhu slučajno zaščemelo ob gledanju spodnjih prispevkov, se pa le opogumi in si poglej še kakšno nanizanko.

Stopničke humorja:

• Homer in Mastercard - z eno besedu neprecenljivo

• Seinfeld - George in njegova telefonska tajnica

• Radio Ga Ga - Kako Serpentinšek poje
  

O vozniški kulturi

Uvodne besede bom ukradel Jerryu Seinfeldu, ki je imel v enem izmed svojih nastopov nadvse poučen primer o človeški ne ravno modrosti, katere vodila srečamo žal tudi pri vožnji. Jernej razmišlja takole:"There are many things you can point to as proof that the human is not smart. But my personal favorite would have to be that we needed to invent the helmet. What was happening, apparently, was that we were involved in a lot of activities that were cracking our heads. We chose not to avoid doing those activities but, instead, to come up with some sort of device to help us enjoy our head-cracking lifestyles. And even that didn't work because not enough people were wearing them so we had to come up with the helmet law. Which is even stupider, the idea behind the helmet law being to preserve a brain whose judgment is so poor, it does not even try to avoid the cracking of the head it's in." Zaradi avtentičnosti besedilo ni prevedeno! Takole na hitro premišljeno se bojim, da se nekaj podobnega dogaja tudi v glavi vsaj kakšnega voznika.

Če tole prevedem na kulturo vožnje se bi zadeva glasila nekako takole: Ne samo, da si želim voziti hitro, pod vplivom alkohola in da med vožnjo telefoniram ter tako ogrožam življenja sebe in drugih, se ob tem še prepričujem, da moje sposobnosti prekašajo sposobnosti voznika pred in za mano in vse potencialne pripetljaje, ki se mi lahko primerijo. Da bi to pozitivno samopodobo vsaj malo omejili so se politiki morali zateči k nečemu kar naj bi zmanjšalo nesreče in se jim reče prometni zakoni. Od takrat naprej so za nekatere le ti največje zlo na cesti skupaj z policistom.

Ni mi potrebno iti posebno daleč, da lahko od blizu analiziram vedenje voznika, ako za primer vzamem kar sebe. Najprej nekaj pozitivnih videnj. Navadno vozim kot pravi omejitev. Čemu tako? Zavedam se, da se z večjo hitrostjo zavorna pot podaljša in sploh v naseljih je to lahko usodno ali pa ni. V naseljih je preveč nepredvidljivih situacij, da bi lahko občutno prekoračil predpisano hitrost. Na avtocesti sem malo manj strikten. Še ena lastnost je. Navadno ustavljam na prehodu za pešce, če je za mano še kakšen avto in želi kdo čez cesto. Ni bilo samo enkrat, ko je pešec stal na prehodu kolona vozil pa se je peljala mimo kot da gre za povorko. Trenutno se trudim izogibati vožnji v rumeno, še posebno, če kdo zavija levo. Saj tako onemogočim pravočasno zavijanje zavijajočemu stoječemu v križišču. Poleg tega se trudim kar se da, hitro speljati ob zeleni, da se lahko kolona premika kar se da homogeno.

Naslednje zadeve so pa bolj negativne. Govorjenje po telefonu med vožnjo. Mislim, da je to ena izmed kategorij, ki je najbolj zanemarjena. V oddaji Mythbusters so dokazali, da je vožnja med telefoniranjem ravno tako nevarna kot vožnja pod vplivom alkohola. Učitelj varne vožnje Kuzmič pa je v včerajšnjem intervjuju postavil trditev, da se reakcijski čas med telefoniranjem podaljša za 2 sekundi. Tole govorjenje med vožnjo bom moral pri sebi popraviti. Druga zadeva, ki pa je bolj stvar navade je pripenjanje pasu tudi na zadnjih sedežih. Slabe navade se je zelo težko znebiti. Tako se redkokdaj pripnem, ako sedim zadaj.

Ker je kolo moje vsakodnevno prevozno sredstvo bom namenil še nekaj besed vožnji s kolesom. Tukaj pa sploh ni nič za pohvalit. Vozim se v napačno smer. Večkrat prevozim rdeče semaforje za pešce, posebno še v domačih križiščih. Ne nosim čelade. Svoja dejanja opravičujem s tem, da se zavedam, da ako nimam prednosti vozim defenzivno. Tudi hitrost je precej manjša. Umikam se tudi nasproti vozečim kolesarjem, če vozim po napačni strani.

Še beseda ali dve o tako pogosti kritiki policije in naših cest. Mnogokrat sem že slišal, da je za varnost na cesti odgovorna policija, da je ona kriva, da se dogaja toliko nesreč, da vedno stojijo na napačnih krajih, da nikoli ne ustavijo pravih divjakov, da so ceste obupne - polne lukenj in spolzke... Do neke mere se strinjam z zgornjimi trditvami. Vendar ne smeva bralec pozabiti na dejstvo, da mojega in tvojega vozila ne upravlja ne policist, ne spolzko cestišče ali mimobežeča srnja ampak izključno jaz in ti. Se pravi, da za varnost na cesti lahko največ storiva midva, ki sva udeleženca v prometu. Mar ni namen predpisov preprečevanje nesreč? Ali pa misliš, da je njihov namen polnjenje proračuna države? Mar ne pravi svetopisemski stavek, da ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe? Midva se pa še jeziva, če morava plačati kazen, ker sva vozila prehitro. Namesto da bi zardela od sramu nad najinem neodgovornem ravnanju med vožnjo. Kako se bova odločila in kaj sprejela kot vodilo obzirnost in preudarnost ali objestnost? V prvem primeru postane vprašanje kazni brezpredmetno, saj predpise spoštujeva zato, ker želiva bližnjemu vse dobro in ne haubo svojega avta v rit njegovega.

Današnji prispevek sem napisal ne zato, da bi me zaradi mojih slabi navad tepli, ampak da bi brelec ocenil svoja dejanja med vožnjo, in ako je potreba jih čimprej izboljšal. Kajti prometne varnosti ne bodo izboljšali ne policisti, ne strožji zakoni, ampak premik v naših glavah, da je odgovorna vožnja dolžnost in ne priporočilo. Kajti bolje je priti na cilj prepozno, kot prekmalu na pokopališče…

O Borisovem življenju

Boris se je rodil v številčni družini gledano s človeškimi očmi. Morda je zanimivo še to, da so otroci prihajali eden za drugim. Bilo jih je osem. Igra življenja jim je preprečila, da bi kdajkoli spoznali svojega očeta, zaraditegadelj so se zelo navezali na mamo. Bila je zelo ljubeča. Za vsakega je skrbela, kot da je bil njen edinček. Teta Jelka je vsako jutro in večer prihajala na obisk. Vedela je za stisko številčne družine brez očeta, zato je vsakokrat prinesla kaj za pod zob. Dasiravno so otroci vedeli, da jim hrane ne bo zmanjkalo, so se pri vsakem obroku prerivali za boljši kos pogače. Tako je mama morala še posebno paziti na najmlajše, ki so bili navadno najšibkejši, da jih starejši niso izrinili.

Večino časa so preživeli na prostem, razen ko je bila zima in sta jim sneg in mraz onemogočala pohajkovanja. Otroci so neizmerno radi tekali po planjavah. Radi so se valjali po tleh in skakali po lužah. Še v večje veselje jim je bilo, če so bile luže polne blata. Navkljub temu, da so bili vsi umazani od blata, se mama ni preveč jezila. Še več, tudi sama je občasno poskakljala po lužah. Jeseni so večkrat iskali po gozdu plodove, ki so padali na tla. Takrat je bilo hrane v izobilju. Našel so jo povsod. Življenje na jesen je bilo res brezskrbno.

Boris je bil bolj tih in vase zadržan. Nikoli se ni podil z ostalimi po širnih prostranstvih polj in travnikov. Le občasno je skakljal po lužah in nikoli ni z veseljem na jesen nabiral kostanja. Že kmalu ga je navdala zla slutnja. In res, navkljub redni vadbi je imel Boris težave s težo. Kar koli je storil nič mu ni pomagalo. Še bolj pa ga je skrbelo, da je bil stric Franc vidno zadovoljen. Z razliko od tete Jelke, ga Boris ni maral. Vedno je bil surov še posebno takrat kadar je bil pijan. Tistikrat ga je večkrat tudi brcnil v zadnjico, ako mu je ponesreči prekrižal pot. Takrat je cvileč stekel stran. Stric Franc je bila navadna surovina.

Oni dan je Boris slutil, da je bil tisti novembrski sončni zahod njegov zadnji. Skozi režo v vratih je videl kako se Franc pripravlja na jutrišnji dan. Tisti večer Boris ni in ni mogel zaspati. Nemirno se je premetaval po svojem ležišču. Zaspal je šele proti jutru, ko se je že danilo. Nato ga je zbudil trušč na dvorišču. Zbirali so se Francetovi prijatelji in sosedje. Bili so razposajeni. Glasen smeh je stresal sobo v kateri je ležal Boris. France jim je postregel z domačim vinom in salamo. Teta Jelka pa je spekla domači kruh. Okoli devete ure so se odprla vrata. Franc s prijatelji in sosedi je skušal ujeti Borisa a ta se jim je izmuznil. Z vso močjo kar jo je premogel se je zapodil proti dvorišču. Franc je klel, ker mu je Boris ušel. Tekal je za njim in se jezil nad prijatelji in sosedi naj mu vendarle pomagajo. Boris je skušal pobegniti skozi vrata, skozi katera je tolikokrat šel na tiste širne poljane. Tokrat so bila dobro zaprta in zaklenjena. Ni bilo več izhoda. Cvilečega so ga obstopili in zgrabili. Boris je vedel, da mu bije zadnja ura. Še bolj je cvilil. Še s zadnjimi močmi je brcal in se skušal otresti premočnega objema v katerega je bil ukleščen. Zaman. Kar je sledilo je še povedati grdo. Borisovo življenje se je končalo. Iz njega so oni dan ratale koline, salaminčki, pršut in krvavice. Gospodar Franc pa je s prijatelji še dolgo v noč ob zvokih harmonike in obložene mize proslavljal zakol prasca.

O mladincih v Grčiji III

V tistih dneh so znamenitosti Grčije kar brzele mimo nas. Ali mi mimo njih. Tako smo si ogledali korintski prekop, Epidavros, Mikene, Šparto in Olimp. Večno vprašanje, ki je spremljalo punce je bilo, ali je voda pitna. Četudi so domačini zagotovili neporočenost so dekleta bolj zaupala vodi iz plastenk. Sam menim, da gre pri vodi iz steklenic za veliko prevaro. Kako je lahko postana voda v plastiki boljša od redno tekoče vode v ceveh, pri kateri vsaj načelno preverjajo kakovost, ostaja meni velika skrivnost. Ako bi pa zaradi svoje trme tenko piskal ob večkratnem obisku stranišč, bi se pa zagotovo sekiral, zakaj jih nisem poslušal. Tako pa jim nisem dopustil zadovoljstva ob ponavljanju stavka:"Smo ti rekle!".

Priljubljen šport smo imeli tudi v kampih. Iskanje glivic po tuših. Ravno tako je šlo za dva tabora. Eni jo nikakor niso hoteli srečati med tuširanjem. Drugi so naravnost izzivali srečo in so jo celo skušali fotografirati, ako bi jo zagledali. Ne bo odveč povedati, da so slednji veljali za ene navadne packe.

V Grčiji pa sem bil priča tudi pravcatemu ženskemu prepiru, dasiravno vpleteni ženski to ostro zanikata. Pošteno je, da povem obe zgodbi. Komu boš verjel bralec, pa prepuščam tvoji presoji. Bilo je nekega dopoldneva. Bili smo že kar nekaj dni na poti po Grčiji. V tem času so se pojavljali manjši ali večji konflikti, ki smo jih uspešno rešili. Ni se bilo moč niti izogniti manjši naveličanosti drug drugega, ki se je lahko sem pa tja prelevilo v dolgočasje. Ako nisi bil pozoren, so slednje pošasti lahko načele tvojo dobro voljo. Ker smo bili prvič v Grčiji, je logično da smo se kdaj pa kdaj izgubili. Pri enem od takih izgubljan je pa prišlo od izmenjave besed med Niko in Lino. Nika je močno presedala vsakodnevna vožnja. Prav tako je pogrešala več možnosti za kopanje in poležavanje na plaži. Da bi podkrepila svoje besede, je trdila, da se Herta tudi strinja žnjo. Besede Nike in Herte pa se niso strinjale, ker Herte ni bilo zraven v avtu. Nika je za svoje nezadovoljstvo krivila p. Iztoka, ki je bil nekako vodja odprave. Lina pa se je p. Iztoku postavila v bran. Njen argument je bil, da sami odločamo kako bomo preživeli dneve in da se ob sestavljanju programa ni nihče pritoževal. Besede so padale kot dež na zemljo. Minila je določena mira čas, ko so besede potihnile tako hitro, kot preneha dež po nevihti. In nastalo je zatišje besed - zatišje po nevihti. Dekleti sta zrli vsaka skozi svoje okno, želeč ako bi bilo mogoče izstopiti iz avta. Sam sem skušal delovati bolj spravno, a ni dosti pomagalo. Zame so bila znamenja kot so povečana izmenjava besed in argumentov in nato posledična tišina jasen znak, da sta se dekleti spri.
Videnje ene izmed deklet udeležene v prepiru gre takole:"Nisva se sprli!". Nikoli ne bomo izvedeli, katera zgodba bi obveljala, ako bi prišli med vrhovno sodišče.

Tekom potovanja so dekleta in Adam tudi nekaj zaslužila. In ne bralec, ni jih Adam prodal Arabcem za 200 kamel, 150 koz, 4 krave in 5 petelinov, 2 kuri in 234,1 jajc. V mestecu imenovanem Nafplion so se odločili, da bodo preizkusili srečo v petju na ulici. Adam je igral kitaro dekleta pa so prepevala. Njihovo petje je bilo ovrednoteno na 24 evrov, ki so jih zapravili za sladoled. Primčipesa in oni drugi pa sta se rajši odpravila raziskovati po mestu.

Doživeli smo tudi deževno jutro. Oblaki so se vso noč zbirali nad nami, nakar se je naposled nad nas usul dež. Naključje je hotelo, da smo ravno tisti večer taborili v kampu in smo tako imeli možnost poiskati streho nad glavo. Zadnji si jo je poiskal Adam, ki ni iz principa hotel zapustiti sovje trde postelje, vse dotlej mu ni začelo že pošteno kapljati na glavo. Dež je kmalu prešel. Sledilo je vsaj zame mučna vožnja proti Olimpiji. Saj so se mi zaradi pomanjkanja spanca katerega krivec je bil dež, oči rade zapirale. Tudi sopotniki mi niso bili v vzpodbudo, saj so zaspali kot učenci v vrtu Gecemani. Tudi kaseta od Oasisov mi ni dosti pomagala. Kriza je bila naposled prebrodena. Ako sem ravno že pri vožnji. Tekom našega potovanja po Grčiji sem zaradi vožnje v koloni v izogib pretiranemu izgubljanju treh avtov, prevozil marsikatero rdečo luč. Našteli smo jih okoli dvajset.

Pot domov je ravno tako potekala s trajektom. Spoznali smo nekaj nemških turistov. Jaz sem pokazal svoje znanje nemščine tako, da sem našteval nemške igralce nogometa. Streljali smo se tudi z vodnimi pištolcami. Prikladno je bilo skrivanje za posadko, ki je krožila po hodnikih, tako te nasprotnik ni mogel ustreliti, saj si imel živi ščit. V enem takem slučaju, se je tak živi ščit obrnil in me vprašal zakaj ga zasledujem. Odgovoril sem, da me dekleti hočeta ubiti in pokazal na vodno pištolco. Spanje je bilo veliko udobnejše kot na poti sem. Ne samo, da nismo čutili tresljajev in hrumenja motorjev, tudi luči na hodniku smo pogasili, tako da smo jih odšraufali. Bela brisača, ki mi je v avtu dobro služila pa je spremenila barvo v vsaj šampanjševo ali smetanovo. Povedano po moško bila je siva ponekod že prav nagravžno črna.

Potovanje je bilo konec, tako kot je tega poročila.

O mladincih v Grčiji II

Teta je bila dobrodušna gospa. Njene gubice so dale slutiti, da je preživela več kot le nekaj pomladi. V bolj natančno ocenitev njene starosti pa se ne bom spuščal. Prvič zato ker sem pri ocenjevanju naravnost obupen. Drugič pa se ob tem lahko znajdem na tankem ledu, saj znajo ženske ocenjevanje sprejeti rečeno milo z neodobravanjem. Po dvodnevni odsotnosti civilizacije predvsem v smislu sanitarij, ki se ti ne zibajo pod tabo, je bila nastanitev treh fantov v njeni vrtni hišici več kot dobrodošla. Dekleta pa so dobila na razpolago kar prostore v njeni hiši. Poleg stranišča, ki se ne maje, je bil velik blagoslov tudi klimatska naprava. Mašinca je laufala vso noč, tako da je bilo po dolgem času mojemu telesu prijetno hladno. Teto je pa skrbelo, ali pa se je celo malo hudovala, češ a hočemo met zimske razmere.

Sveže spočiti in s polnimi trebuščki od pravkar pojedenega zajtrka nas je pot vodila proti templju boga Pozejdona v kraju Sounion. Popoldne smo preživeli na plaži. Kroniki so zapisali, da se je prevračalo kolesa, igralo odbojko in kopalo. Dasiravno sam močno dvomim, da bi jaz na plaži prevračal kolesa. Razen mogoče ta pravih. Vožnja avtomobilov v koloni ni mačji kašelj. Bralec bo gotovo pritrdil moji domnevi. Seveda ni mačji kašelj, je vožnja avtomobilov v koloni. Legenda pripoveduje kako smo se vračali iz Souniona. Blizu Aten kaplanov avto pred menoj na dvopasovni cesti hipoma zavije iz prehitevalnega pasu na izvoz, ki je bil skrajno desno. V hipu trenutka, sem tudi jaz poskušal nekaj podobnega. Skoraj bi se pa zataknilo, namreč moj zadek rumene fabie in sprednji konec lokalnega avtobusa. Dekleta v avtu sploh niso vedele kako na knap je šlo. Edino moja belina na obrazu je izdajala, da se je pripetilo nekaj srce zastajajočega. Prav nasprotno je moje srce bilo s podvojeno hitrostjo. Seveda je bil pa tretji avto v koloni za ta izvoz izgubljen in se je tako odpeljal dalje. Brez prevelike zadrege smo se kmalu našli.

Naslednji dan smo ostali v Atenah. Bil je to tudi zadnji dan civilizacije, ki nam jo je nudila kaplanova teta. Ogledali smo si Akropolo. Dekleta pa so se razveselila in porazgubila na nakupovanju po Plaki. Izmučeni od vročine smo se fantje odločili za posedanje v senci, ki nam jo je nudila železniška postaja. Zvečer smo se odpeljali ven iz Aten iskat prenočišča. Dasiravno nismo bili v Betlehemu za časa popisa, smo prespali na plaži. Bil je namreč tak dogovor, da bomo ako se bo le dalo spali pod milim nebom. Kjer je bil pesek naša vzmetnica in milijone zvezd baldahin nad našimi glavami. Ena večjih mojih skrbi je bila postaviti posteljo tako, da bo zjutraj čim dlje v senci. Tako sem zvečer kar nekaj minut namenil dnevni poti sonca in glede na to zacahnil koordinate mesta spanca. Enkrat manj, drugič še manj uspešno. Mogoče zato, ker v soju noči, težko vidiš sonce.

Dan, ki je sledil po spanju je bil namenjen ogledu Delfov. In ponovno srečanje s civilizacijo. Noč smo namreč preživeli v kampu v Itei. Ne Ikeia, Itea. Razveselili smo se prve kuhane večerje. Se igrali rusko ruleto, ko smo se kopali skupaj z meduzami in sekali prste, ko smo gledali utrinke. To je bila namreč priljubljena igrica naših najstnic. Adam jo je vzel preveč zares in si je naglas zaželel, da bi meni avto crknil.

Jutro ni dalo slutiti, da bo dan nadvse zanimiv. Ta dan smo si ogledali Meteoro. Zame je bil to govoto najlepši obiskani kraj Grčije. Samostani na pečinah, bolje rečeno na kamnitih stolpih, ob sončnem zahodu so zagotovo vredni ogleda. Po nekaj urni vožnji je Adamu zaštekal gas na avtu. Ker zadeva ni bila kritična, lahko ga je namreč reguliral s sklopko, smo se odpeljali naprej. Do prvega klanca, kjer mu je zakuhal. Tako se je izpolnil pregovor ki pravi:"Kdor drugemu avto kuha, se sam skuha". Sama dobrota, kakor me je, sem se priponudil za vleko do prvega mehanika. Izkazalo se je da je to 80km stran. Navkljub omejitvi za vleko na 50km/h, je bila naša hitrost dovoljšna da smo prehitevali ostale avte. Mehaniki so sicer nekaj poštimali, ampak zaleglo je do večera. Sledila je skupinska kriza. Dekleta so bila nejevoljna in nič kaj podobna Mariji, saj jih je skrbelo za večerjo in kje bomo prespali. Jaz sem se izklopil tako, da so mi misli odplavale in nisem slišal ženskega negodovanja. Adam in Primpčipesa pa sta se umaknila na varno, tako da sta šla popravljat Adamov avto. Rešitev je bil zatič iz oljčne vejice, ki je poskrbel da se gas ni več zatikal. Mislim, da sem bil edini, ki ga je skrbelo, kaj se bo zgodilo, če se slučajno lubadar namesti v ta zatič, ga prežre in potem bo ogrožena varnost. Spali smo v Limi. Jutro nam je prineslo kos sira. Mi nič dobrega sluteč zjutraj zajtrkujemo, ko se je mimo pripeljal domačin in nam ponudil kos sira. Z hvaležnostjo v srcu smo ga sprejeli.

Ker je bil avto naše prevozno sredstvo, napol spalnica in še omara za obleke, je bilo pomembno kako zložiti stvari, da bodo čim prej pri roki. No, to je veljalo zame. Saj sem tako naštilma, da je bila moja potovalka na vrhu in sem imel res vse pri roki. Za ostala tri dekleta v avtu pa je bil manjši problem. Namreč, ker sem samo jaz zlagal prtljago sem vedel kam kaj paše, da gre vse v mini prtljažnik, zaraditegadelj smo me morala vsakokrat prositi za svojo torbo. Ne bil bil jaz, če jih zaradi tega ne bi malo ogovoril. "Pa sej sem ti jo lih kar ven vzel". Kr sama zdej uzem. Ja kaj da ne morš. Ja kako pa zdej to not zlagaš. Dej pust bom jest. Tale flis ti dam pa zdej v naročje, ker tle ni več placa!". Sploh ni šlo za to, da mi je bilo težko. Sam punce dražit na ta račun - neprecenljivo.

Sledi v O mladincih po Grčiji III. O glivicah, ki se skrivajo v tuših in o pitni vodi.

O velikem tednu

Okrepljen z ravnokar pomalcanimi dobrotami, ki jih prinaša Velika noč, tako kot letošnji sneg, sem v primernem stanju, da napišem kakšno vrstico.

Veliki teden se na potencialno začudenje ne začne s ponedeljkom ampak z četrtkom. Od moje rane mladosti je v navadi, da mašo vodi eden izmed dveh kaplanov ob prepevanju pevskega zbora z ljubkovalnim imenom T' Stari in ministriranju najmlajših ministrantov. Maša naj bi potekala kot vsaka maša. V teoriji. Ker pa veljajo jezuitske župnije za bolj liberalne kar se tiče protokola pride sem ter tja do spodrsljajev in posledično manjših in večjih zapletov, ki se nato čudežno odpletejo. V pomnilnih celicah mi ostaja kako so nadobudneži pozabili zvončkljati med petjem Slave. Da bi se oddolžili, so pa nato zvonili med povzdigovanjem, dasiravno je predpisano, da se zvonjenje prekine do sobote zvečer. Na koncu maše sledi slovesni sprevod ministrantov in duhovnikov do Božjega groba. Bolj ali manj slovesno.

Od devete do polnoči je organizirana molitev pred Božjim grobom začenši z meni neznano skupino, nadaljevalši z zakonci in zaključivši z mladinci. V navadi je, da se vsaka skupina pomudi okroglo uro. Bolj tehnično rečeno je tista ura namenjena spominjanju Jezusove molitve in njegovi pripravi na križanje v Gecemaniju. Med mladici se šepeta, da se je sem pa tja kateri izmed njih preveč živo vživel v dogajanje v vrtu. Namreč med tihim premišljevanjem preostalih, se je zaslišalo bolj ali manj pritajeno smrčanje. Njegov zagovor je bil, da se je poistovetil z učenci, ki so spremljali Jezusa in je tako kot so oni, zaspal. Drugi bot pa je nekaj mladincev prestrašila ob zatemnjenem grobu moleča ženska. Bila je namreč napravljena v črno in še malo skrita za grobom, tako da je niso opazili dokler ni vstala in odšla. Verjamem, dasiravno tega zgodba ne izpričuje, da je marsikoga vsaj malo stisnilo pri srcu. Če je vse po sreči, molitev poteka ob prepevanju taizejskih spevov, ki se nikoli ne končajo in krajših molitvah, katerim sledijo premišljevanja v tišini. Vsakoletni običaj je tudi blagoslov kruha, ki se ga nato použije na trgu pred cerkvijo. Navadno smo zbrani v krogu in se ga lomi. Večkrat me je že imelo, da bi prinesel kos klobase, saj bi mi šel tako dobro podmazan kruh lažje po požiralniku, a strogi post v petek to prepoveduje. Brez prejšnjega pretiravanja je kruh tudi brez klobase odličen. Tako se prva ura petka navadno že zaključi, ko se razidemo po domovih.

V petek zvečer ni maše. Vodi jo oni drugi kaplan, ki je bil v četrtek frej. Ministrirajo srednji ministranti - od sedmega razreda naprej. Navadno poje mladinski zbor, ako ni drugače domenjeno, tako kot je bilo to letos. Letos je obred velikega petka s petjem obogatil zborček z imenom N's Osem. Kar ne morem, da se ob ime ne bi obregnil. Namreč zagata tiči v dejstvu, da jih je redkokdaj poje ravno osem. V Dravljah je tako postalo priljubljeno poimenovanje skupin v obliki kvartet N's Trije, če ministrira šest ministrantov se v zakristiji preimenujejo v N's Sedem in tako naprej. Naš dolgoletni župnik je ob neki priliki nesrečno izbrano ime pospremil z besedami:"Jadna jim čorba, pa kakšno ime je to N's Osem!". Zaradi večletnih izkušenj imajo ministranti manj težav s prisostvovanjem pri obredu velikega petka. Ni pa izključeno, da morajo ravno oni podučiti novopečenega kaplana, kako se stvarem streže.

Velika sobota pri nas poteka v znamenju blagoslova jedi. Namreč blagoslovi jedi potekajo vsako uro od dvanajste pa do vključno šeste zvečer. Dasiravno je ta običaj starejši kot Rokovo znamenje na Celovški cesti, je še vedno priljubljen šport klicanje župnika na njegov telefon in spraševanje:"Kdaj pa imaste pri vas blagoslove jedi?". Že več let imam tudi sam v načrtu, da bi tudi jaz odigral kakšen polčas z župnikom, a mi še ni uspelo.

Večerno viglijo vodi župnik. Prepeva zbor Stopinje, pa to ni ljubkovalno ime. Ministrirajo veterani - bivši ministranti z letnico nekje 86 in manj. Tu še posebno velja izpostavit nevarnost za napad smeha med ministranti, saj so ti preživeli že marsikatero neumnost. Posebno nevarno je mimohodom smeha, da kakšen ministrant spusti kakršen koli glas, ki kakorkoli nakazuje na to, da revež ne more zadržati smeha. Ako je tako, je epidemija neizbežna. Sledi zatiskanje nosov z rokami z namenom preprečiti uhajanje smeha. Priljubljena taktika je tudi štetje žarnic, se pravi gledanje v strop, ali preverjanje čistočo svojih čevljev, gledanje v tla. V nobenem primeru, pa ne priporočam gledanje v oči ostalim ministrantom. V zlato rezervno nam ostane odkašljevanje, če se res ne moremo zadržati.

Vstajensko procesijo imamo pri nas v nedeljo zjutraj ob pol osme. Ponovno nas razveseljo s petjem starejši zbor. Mašo vodi kakor kdo. Ministrirajo pa sedaj vsi ministranti skupaj ne glede na leta ali barvo kože. Zaradi navala obstaja nevarnost, da kot ministrant ostaneš brez primerne obleke. Tako so bile v preteklosti priljubljene diverzantske akcije, da se je obleke skrivalo po vsej zakristiji, v kineto - nekakšen prehod za cerkvijo in na ostale kraje za katere mi kolegi niso povedali. Povpraševanje pa močno prekaša ponudbo na področju ministrantskih pasov. Zardi njihove možnosti neizmernega pomanjševanja, obstaja tako kopico špranj in lukenj, ki služijo za začasno skrivališče. Z vrstnim redom pri procesiji je pa tako: Najprej gre Vstali Zveličar in ob njem dve sveči. Tako ima noseči Zveličarja absolutno komando kam bo šla procesija, pa četudi jo bo vodil do novega gasilnega doma. Sledijo ljudje klančine z imenom orgle. To je klančina, ki je najbližja orglam, katerih še nimamo. Nato otroci z zastavicami, ministrantje, duhovniki, dva, ki nosita laterno, dva noseča nebo pod njim pa je glavni duhovnik z moštranco, zbor in naposled preostali ljudje. Navadno se nekje med množico izgubi Marija. To je ena gromozanska bandera, ki ne gre skozi pokopališka vrata, prav tako ji pa delajo probleme drevesa in njihove veje, ki se razprostirajo čez pot. Že nekaj let jo nosijo skavti in tako malo po svoji krivi in malo ne, poskrbijo za zastoj, ko bogo bandero zlagajo in na novo postavljajo v prenešujoče stanje. Procesija poteka po drevoredu lip do pokopališča, po notranjem ringu pokopališča, nazaj v drevored in naposled od koder se je vzela, se pravi nazaj v cerkev.

Brž ko si izmenjamo vljudnostne čestitke in dobre želje za praznike se porazgubimo po domovih, kjer nas čakajo zaslužene velikonočne dobrote. Po velikem petku brez klobas, mi šink prav zares tekne.

O mladincih v Grčiji I

Pisalo se je leto dva tisoč tretjega, tako kot sedaj jaz pišem tele vrstice. Rednejši in pozornejši bralec se bo zagotovo spomnil, da sem taistega leta tudi kolesaril proti Medžugorju.

Tale pripoved ima že kar srhljivo podobnost s tisto O mladincih v Španiji. Poleg kot jajce kokoši podobnega naslova, v tej basni nastopa kopica istih osebkov od avtorja prispevka do kaplana in ostale klape. Vsako potovanje je potrebno nekje začeti. Najbolje je, da kar doma. In vsako potovanje ima prevozno sredstvo, če se slučajno na potovanje ne odpraviš peš. Odpravica sestavljena iz treh avtov se je tistega lepega poletnega jutra odpravila proti Trstu, kjer nas je čakal trajekt za Patras. Kot voznik avta sem odigral partijo igrice Tetris kar v živo, ko sem vse mogoče oblike potovalk, kovčkov in paketov hrane tlačil v prtljažnik sedaj že legendarne rumene fabije. Smrk, Smrk. Dasiravno je bila ura še zgodnja, ravno pravšnja, da bi se kmetje vračali s košnje, sem se že pošteno potil v potu svojega obraza. Zvit kot feder, sem v avto na dosego roke postavil brisačo, ki mi je že prec na začetku in tudi tekom potovanja nadvse dobro služila.

Ne malo me je presenetilo, rečeno prizanesljivo, rečeno bolj grobo pa, ujezilo in močno začudilo, želje ene od sovoznic v mojem kanarčku, da se želi vrniti k njej domov, ker je pozabila... Oblak moje jeze se ni zgrnil nad avto zaradi nepotrebnega štrapaca, ker slučajno punčara ne ve zakaj ima glavo - mogoče za kapo okrog nosit, ali zaradi prenatrpanega prtljažnika, o ne. V potu svojega obraza sem z grozo zasliši zaključek stavka, ki ga predstavljajo zgornje tri pikice. "A gremo loh še flis iskat?" Da se izogneva napačnemu sklepanju bralec, flis je puloverju sorodna vrsta, ki služi ogrevanju telesa v mrzlih zimskih dneh, tako da ne vem, čemu bi lahko služil na poletnem pohajkovanju po Grčiji, kjer se večerne temperature spustijo na komaj znosne, da dnevnih niti ne pišem. Odgovor pozabljivke je bil, da ga bo rabila na ladji, kjer lahko močno piha. Nej ji bo. Vsekakor pa slednje poteze nisem zastopil, k čemur je pripomoglo tudi moje pregrevanje sredice telesa tistega poletnega jutra. Bo pa zaraditegadelj fils lajt motiv celotne pripovedi.

Po uspešnem manevriranju fabie na trajekt, sem se ponovno odpravil na palubo gledat šleparje kako rikverc vižajo v trebuh ladje. Za eksplozijo mojih občutkov ob tem si bralec še enkrat preberi Mladinci v Španiji, ako želiš. Ker je bil kasnejši dostop do avtov onemogočen, je bilo potrebno vzeti vse kar se bo potrebovalo za 33 urno vožnjo do Patrasa sabo. Vključno s hrano in priborom za spanje. Bili smo palubni potniki. Za vse oboževalke filma Titanic, bili smo kot Leonardo Di Caprio. Vsa ladja je bila naša kajuta. V realnosti je to zgledalo tako, da smo, ko smo, legli k počitku spali na stopnišču, ki se je spuščal proti avtom v podpalubju. Hrušč in trušč motorjev trajekta je bil več kot moteč. Se je pa lepo dopolnjeval z enakomernim tresenjem ogrodja barčice. Slednje je botrovalo nečemu, čemur bi težko rekli spanec. Groba ocena je, da smo imeli pol s-ja od spanca. Sama dobrota Sv. Martina v meni je storila plemenito dejanje, ko sem Primčipesi odstopil armafleks, sam pa sem imel spalko. Revež, da prav bereš bralec, ta oseba je moškega spola, je pozabil vse pripomočke za spanje v avtu.

Če si dovolim posploševanje o ženskem nabiralništvu in moškem lovu pridemo do naslednjega. Bilo se je potrebno tudi prehranjevati. Tako so dekleta nabirala Nutello, fantje pa smo lovili pohančke. Pripetilo se je namreč, da sem si jaz vzel na ladjo za jest Nutello in kruh. Ob vseh poželjivih dekletovih pogledih po tej substanci, sem se je kmalu preobjede in jo z veseljem po ekonomskih načelih ponudbe in povpraševanja zamenjal za piščanca, ki sem ga dobil od reveža, ki je spal na mojem armafleksu. Meni in dekletom se je zdel posel dobro sklenjen.

Med vožnjo smo se kratkočasili z igranjem Pictionary-ja, kjer so dekleta samo ob eni narisani črti pravilno ugotovila, da je to puhajoči vlak vzhodno-južne železnice. Fantje pa smo risočega spraševali in ugibali ali gre za električni vlak, tramvaj ali dizelko. Zelo priljubljena igra je bila tudi lovljenje po ladji.

Zvečer naslednjega dne smo stopili, bolje rečeno smo se zapeljani na grška tla. Prva postaja so bile Atene. Do tja pa je vodila cesta. Del poti je izgledal sledeče. Predstavljal si bralec regionalno cesto mimo Brezij. Načelno imamo tam vozni pas in odstavni pas. Slična je bila cesta proti Atenam. Nič hudega sluteč vozim po njej, ko vidim pred sabo, kako avto posveti pred njim vozečemu tovornjakarju z dolgimi lučmi. Začudim se hobiju voznika avta, ki zgleda da v prostem času slepi kamionarje po cestah. Začudenje je trajalo le hip, kajti tovornjakar se je postavil na odstavni pas, tako da ga je avto lahko prehitel. Vozeč za šleparjem tudi sam doživim parkrat podoben strel z dolgimi lučmi, kar pomeni - postavi se na odstavni pas, da te lahko prehitim. Še kako pa je tu držal rek, kar se Janezek nauči, to zna. Kmalu sem tudi jaz streljal kamionarje, da so se mi umikali. Tako ni bil redek prizor, ko smo vozili od leve proti desni: kamion na levem odstavnem pasu, avto na voznem, ki sta vozila v nasprotni smeri, nato jaz na svojem pasu in kamion na odstavnem.

Navkljub dejstvu, da sem zamenjal Nuttelo za piščanca, mi je padlo meso v krvi, slično kot pade nekaterim cuker. Zato smo zavili tudi v restavracijo s hitro prehrano začenši s črko M. Sopotniki so se kmalu navadili, da Janez vsaj na vsake dva dni potrebuje dozo mesa. Pozno ponoči smo prišli v Atene, kjer smo se nastanili pri teti od kaplana.

O dr. Andreju Staretu

Dasiravno se objavljanje filmčkov tepe z mojo filozofijo pisanja prispevkov, bom na tem mestu naredil izjemo, kajti dr. Stare si to zasluži. Legendarnost športnega komentatorja dr. Stareta močno presega moj besedni nabor. V Sloveniji zagotovo, ni pa dvakrat za rečt, da tudi na svetu ni podobnega kova junaka, ki bi tako vneto, tako pristno, tako doživeto, tako direktno, tako navijaču domače med prenosi posredoval samo tekom. Dr. Stare združi vse navijaške emocije in jih posreduje preko komentatorskega mesta. Zbral sem nekaj ščepcev njegovega bogatega repertoarja.

dr. Stare - Fante



dr. Stare - Nova očala


dr. Stare - A se loh umakneš pros'm!?


Skratka več kot legenda!!!

O vrednotah

Sem pa tja pri čemer imam v mislih časovno in ne lokacijsko komponento, si se bralec gotovo srečal z vprašanjem vrednot. Tajil bi, ako bi zanikal, da sem se temu srečanju tudi sam izognil. Zagata je sledeča, venomer ko sem se srečal s vprašanji, ki presegajo problemsko domeno koliko je ura, ali kaj bom jutri jedel, so nastopili miselni vozli, katerih ni bilo zlahka razvozlati. Nič drugače ni, ako se začnem spraševati o vrednotah.

V pomoč pri spopadu z vrednotami sem se za začetek zatekel k stričku Googlu. V izogib zmešnjavi – striček Google ni brat mojega očeta, ampak le ljubkovalna besedna zveza. Malo bolj kunštna definicija se bere sledeče:« Vrednote so pojmi o temeljnih kategorijah zaželenega«. Ako vprašaš mene bralec mi tale definicija ni ravno blizu, bolj se strinjam s sledečo:« So kategorije pojavov, ki jih cenimo oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in za kaj si je vredno prizadevati«.

Čemi dajem svoj glas drugi definiciji? Mislim, da ni mogoče vrednote izolirati od vprašanja resničnega dobrega ali vsaj kaj je prav. Če se problemske domene lotim z inženirskega stališča bom skušal definicijo vrednot prevesti na meni bolj domače oz. znano področje, upajoč, da bo zagata manjša. Ako je moje življenje podobno gradbišču, so vrednote orodje, ki ga tam uporabljam.

Preden se odpravim na gradbišče ne bi bilo napak, da premislim, katero orodje bom zares potreboval, da bom lahko postoril vse potrebno delo, po drugi strani bi mi lahko preveč navlake na gradbišču povečalo nepotrebno navlako ob katero bi se samo spotikal. Razmišljam. Gotovo bom na gradbišče življenja vzel modri kombinezon – modrost. Ta mi bo preprečevala, da bi se čim manj umazal s packami zla. To je moja temeljna vrednota iz tu vse izhaja. Je kraljica vrednot. Mar ni namen modrosti ločevati med dobrim in zlim? Premislim naprej. Nadvse praktično orodje so tudi klešče - vera, ki se lahko oklene modrosti in tako osmisli ločevanje dobrega in zlega, kajti samo en je zares dober – Bog ter samo eden zares moder, še vedno Bog. Izhajajoč iz slednjega je cilj modrosti postati čim bolj podoben Bogu. Prav mi bo prišla tudi macola – pogum in vztrajnost, da bom lahko nadaljeval z delom, ko ne bo nič drugega pomagalo, ko bom že skorajda obupal. Se strinjaš bralec, da je kladivo na gradbišču nepogrešljivo? Gotovo si kdaj videl, kako je bil izhod v sili, ko je vse drugo odpovedalo, se je pa začelo tolči s kladivom večkrat uspešno. Seveda vsega dela ne zmorem opraviti sam. Zato bi mi gotovo prav prišla kakšna pomoč pa magari, če mi bo samo skuhala kosilo. Zvesto srce in delovno ročico…, pravi Prešeren. Upam da veva bralec, kam Janez taco moli. Tako je, na gradbišču mojega življenja si želim ustvariti družino. Mar ni lažje graditi, če nas je več? Mar ni lepše? Nadvse uporabna zadeva je tudi polivinil – ljubezen. S katerim lahko pokrijemo in zaščitimo pred dežjem in umazanijo. Saj drugače ne morem osmisliti odnosov v družini. Mar ne izhaja vse dobro iz ljubezni? Ker upam da nas bo več, bom kdaj pa kdaj se potrebno usekniti na bosanca – se pravi biti zmožen odpuščanja. Zna tut prov pridet, ko se ti v nosu naberejo kroglice.

Eko pa sem. Izbran nekaj orodja, ki upam, da mi bo dolgo in dobro služil. Mogoče misliš bralec, da sem ogromno orodja izpustil. Morda res. A računam na to, da sem z nekaj osnovnega orodja sposoben realizirati tudi druge vrednote, kot so potrpežljivost, upanje, trezno razmišljanje, iskrenost, ter kopico drugih. Ako pa pomislim naprej, orodja ne moremo tudi obravnavati ločeno, ampak je zares uporabno, če ga uporabljamo skupaj. Tako je tudi z vrednotami. Ali obstaja modrost brez vere? Mar je ljubezen brez odpuščanja? In še nekaj ali je modrost več kot ljubezen, vera več kot upanje? Ne! Vrednote ne morejo tekmovati med seboj. Vsako orodje pride prav ob svojem času. Kaj mi pomagajo klešče, ako potrebujem macolo? Kaj mi bo usekniti se na bosanca, če sem nag? V nasprotju z mojim mišljenjem je misel, da lahko vrednote, ki me peljejo k dobremu tekmujejo med seboj za višji položaj na lestvici. Matematično bi tole zapisal sledeče modrost = vera = ljubezen = usekniti se na bosanca! Želim ti pol kufer čim uporabnejšega orodja za gradbišče življenja dragi bralec!

O igralski karieri III

Še zadnji prispevek iz moje igralske kariere:

O izletu v London

Rednejši bralec mojih prispevkov je hitro ugotovil, da sem za pravkar pisočega porabil več časa kot običajno. Četudi bi si to želel, ga ne bi mogel napisati bolj zgodaj, saj je nastajal na letališču in v letalu, na vlaku, na ulici in v galerijah ter muzejih, kjer so se tako kot na zaslonu v moji glavi pojavljale besede in ponovno brisale in dodajale nove, kajti zadnji teden sem preživel v Londonu. Naj te bralec opomnim, da je potrebno zaradi konsistentnosti s tekstom, naglasiti London na drugem o-ju. Ako si zadeve ne predstavljaš si lahko pomagaš z mojim starejšim prispevkom in naglaševanjem besede Kanada.

Kocka je padal, je rekel Cezar. Tudi sam bi se poslužil slednjih besed, ker pa nisem imel kocke sem samo sklenil, da se odpravim na enotedensko pohajkovanje po Londonu. Bralec pazi naglas! Trenutno je najhitrejši način potovanja letalo in v tem primeru je bilo prav tako. Po pristanku na londonskem letališču Gatwick, je bilo tudi nastanitev v hostlu, ki se je nahajal v drugi coni, hitro odpravljena. V nasprotju s turisti, ki si najprej v prestolnici Anglije ogledajo znamenitosti kot so Piccadilly Circus, National Gallery, Buckingham palace, Westminster Abby, sem se jaz zapodil proti admiralski križarki H.S.M. Belfast. Večer je minil ob sprehodu ob reki Temzi. Naslednji dan je bil namenjen mojemu veselju za vojaško zgodovino saj sem obiskal kar dva vojaška muzeja Imperial War Museum in National Army Museum. Preostalih šestero dni pa sem namenil bolj civilnim ogledom in znamenitostim mesta.

Za premagovanje večjih razdalj je londonska podzemna nadvse primerna in jo toplo priporočam kot juho premraženemu človeku. Dasiravno si tujec v mestu se je na podzemni težje izgubiti kot ne. Vse postaje in proge so jasno označene. Edini minus slednjega potovanja je, da razen podzemnih postaj in Londonske teme, ki je roko na srce enako kot v Slovenskih tunelih, ne vidiš nič. Slednjo slabost se da odpraviti s pretežnim do oblačnim prakticiranjem hoje po mestu. Vse pomembnejše znamenitosti se nahajajo ob ali severno od Temze in ker tudi razdalje niso prevelike so noge več kot odlična izbiral transporta svojega telesa. Moje budno oko je zasledilo, da Londončani vedno hitijo. Skoraj tečejo. Tako sem jim navkljub normalni hoji predstavljal oviro na poti, ki jo je bilo potrebno zaobiti. Med vožnjo s podzemno domačini radi prebirajo ali knjige ali časopise, ki se jih mnogokrat deli zastonj na vsakem voglu. Malo manj bralno navdahnjeni se kratkočasijo s poslušanjem glasbe iz svojih mp3 predvajalnikov.

Zaradi pomanjkanja vitaminov v telesu sem čutil potrebo po zaužitju sadja. Nič hudega sluteč se odpravim v supermarket. Stojim v vrsti s sadjem v roki, ko ravno tisti hip vstopi skozi vrata človek afriškega porekla. Tudi po nesreči se ne bi zmenil za njegov prihod, če nas ne bi začel vse v vrsti stoječe obsojati na večno pogubljenje in cvretje v peklu. Njegove prevedene besede po spominu gredo takole:"Spreobrnite se, kajti konec je blizu. Kdor se ne bo spreobrnil se bo večno cvrl v peklu. Obsojen je na pogubljenje!". Poslušajoč slednje besede sem si sam pri sebi mislim:"Pa to ni res! Ok, razumem, da vegeterjanci nočejo, da jemo meso in da se jih živali smilijo, sam da mi bodo zdej še sadje prepovedal jest, ker kao trpijo rastline, je pa že višek. In da se bom zarad tega grel v peklu, malo dvomim." Ko pa je začel govoriti, da je samo ena vera prava, sem šele ugotovil, da misijonarji za določeno vero, katere ime mi je brez matranja uspelo preslišati. Tako sem zaradi svoje neposlušnosti obsojen na pogubljenje. Razen, če ni agitiral slučajno za katoličane. Omembe vredno je še to, da se drugi ljudje niso pustili preveč motiti in da jih glasno vpitje možakarja ni vznemirjalo. Prav tako ni nič ukrenil varnostnik v trgovini. Možakar videč, da se z nami neverniki nima smisla ukvarjati je po kakšnih minuti ali treh zapustil trgovino.

One million dollar question je kako pripraviš umivalnik na sliki, da ti posreduje mlačno vodo. Rešitev je trivialna, a ni očitna. Iz pipe, ki je označena z rdečo barvo priteče mlačna voda. Dasiravno nam zakoni vsakodnevne uporabe pravijo, da bi morala biti vroča.

Po napadih ali pa že prej so postali Londončani malo paranoični, če že oni ne, pa vsaj oblasti. Tako sem občutil jaz slovenskega naroda sin, ki mu je tuje nepregledno število kamer na vsakem vogalu in opozorila o kršenju zakona, če pustiš kovček brez nadzora. Na podzemni niso prav nič neobičajna obvestila, ki ti nalagajo sporočiti vsakršno sumljivo vedenje ali zapuščeno prtljago. Prav tako je organiziran kriminal, če brez dovoljenja prestopiš prag House of Parliament-a. Bil sem tudi indetificiran s strani policajev, ker sem ga zvečer slika. Rekla sta sicer, da ni nič narobe, samo, ker je državnega pomena, morata preveriti kdo, da sem. O sumljivosti moje pojave s fotoaparatom za 200 evrov, bi se pa dalo diskutirati.

Še stopničke zame najlepših obiskanih krajev:

• Imperial War Museum
• National Army Museum
• Trafalgar Square
• H.M.S. Belfast
• večerni sprehod ob Temzi od Millenium Bridge-a do Big Ben-a

O postu

Nikoli nisem bil posebno velik prijatelj postnega časa. To bi pripisal pomanjkanju smisla, ki ga nisem našel v odtegovanju mesu, čokoladi, računalniku ali televiziji. Gotovo se boš strinjal bralec, da je stvari, ki niso osmišljene mnogo težje izvrševati ali se jih držati. Ako mi bo pa slednje pisanje pomagalo k osmišljevanju posta bova pa šele videla bralec, mar ne?

Brez velike bojazni pred kiksom sklepam, da je katoličanom pri postu za vzgled Jezus, ki se je 40 dni postil v puščav. Čemu se je Jezus postil si ne upam iskati vzrokov, ker se bojim, da je moja nevednost preobilna. Ob tem se mi postavlja vprašanje ali so bile skušnjave, ki jih je doživel, posledica ali vzrok posta. Se sprašujem ali me post pripelje v skušnjavo ali pa me skušnjave pripeljejo v post. Ako velja prvo, me skrbi, da bom zaradi posta podlegel skušnjavi in bom zaraditegadelj očividno ob morebitnem postu sam bredel v neprilike. Ako obvelja drugo je lahko zadevo bolj vzpodbudna. Saj lahko post služi kot orodje za boj proti zlu.

Reciva bralec, da človek teži k dobremu. Prav tako reciva, da je človek dovzeten da prišepetovanje hudiča. Reciva, da se človek skuša otresti škodoželjnega prišepetovanja. Reciva da so nekatere navade navdihnjene od hudobije in da si jih zato želi znebiti. Ako je post namenjen boju proti hudobcu, jaz s tem nimam problemov. Ne morem pa ostati brez pomislekov ob pojmovanju posta kot odpovedi od mesa, kot odpovedi od sladkarij ali televizije. Glavni srž problema je ravno v smislu. Namreč mar ni glavni cilj posta biti bolj podoben Bogu, mar ni da se rešimo hudobije, ki nas preveva. In ni ravno trpinčenje telesa lahko razlog, da se v nas zaradi nejevolje rodi hudobija. Da se zaraditegadelj bolj oddaljim od Boga in se tako v meni rojeva zlo.


Prav tako me bega sledeče. Prepričan sem da je moj duh dovzeten za zlo. Verjamem, da je post dober vaditelj duha. Duha je moč primerjati z vojakom in post z orožnimi vajami. Vojak se mora na orožnih vajah pripravljati za vse slabo kar ga čaka. Prav tako se mora duh krepiti za hude čase. Da takrat ne upade pogum , ko se zgrnejo problemi in se postane bolj dovzeten za zlo. V takih primerni je potrebno biti čvrstega duha, da ga ne začno najedati čemernost, nejevolja, osornost in druge nečednosti. Vendar mar je 40 dni dovolj. Mar ni moj cilj krepiti duha vsak dan, da ne obnemore in podleže nečednostim. Mar ni večje zlo odpraviti oviro na pot k Božji podobi in si jo po 40 dneh oddahnjeno, ker je minilo 40 formalnih dni posta, obesiti nazaj. Kakšen smisel pa je to, če po 40 dneh postavim vse na staro mesto. Trdno verjamem, da moram svojega duha krepiti vse leto in ne samo nekaj predpisanih dni. Prav tako bom pozoren, da mi zaradi telesne pokore ne upade duh in tako ne postanem še bolj dovzeten za zlo. Manj podoben Bogu in večja nadloga sočloveku. In to je tudi moj postni sklep. Upam, da mi bo to z Božjo pomočjo.

O basih

Tokratne prigode Robina Hooda, brez Robina Hooda, se bodo prav tako godile v najtesnejši povezavi z mojo domačo župnijo. Tokrat se bom na začudenje marsikaterega bralca razpisal o mojem večletnem sodelovanju pri pevskem zboru. Zadeva je taka stoji pa takole. Brez posebnega naprezanja malih sivih celic bralec, lahko uganeva, da je pevski zbor namenjen petju. Slednja teza vsekakor drži, če ne bi nekateri osebki namen pevskega zbora predelali.

Brez posebnega preverjanja pevskih sposobnosti sem bil v prevem letu obiskovanja gimnazije sprejet v mladinski župnijski zbor in sicer med elito med pevci - base. Bralec nikar se ne hudi, če tvoj glasek žvrgoli v oktavah sopranov, altov ali tenorjev, kajti kmalu ti bo jasno v čem je ta posvečenost. Zdej, talentov za petje nimam obilo po pravici povedano imam komaj kakšnega, tako da so bila prva učna leta naporna tako zame kot za meni blizustoječe. Tekom let sem se naučil naslanjati na bolj izkušene base, tako da je moje brundanje postalo znosnejše. Mrbit se bralec sprašuješ kaj sem potemtakem sploh počel pri pevskem zboru. Hja, tukaj pride ponovno na površje prilika o namembnosti. Namreč druženje je bilo pri meni pred petjem. Ja, pevski zbor je bil tudi namenjen druženju. V izogib zgražanju naj omenim, da v tem pogledu nisem bil edini.

Torej biti bas je čast, je privilegij. Prec lahko slutimo, da taka samopodoba o basih povzroči dirigentu kopico sivih las, če jih še nima. Ta vsem na očem skrivna druščina fantov ima kopico nenapisanih pravil. Danes te je bralec doletela čast, da se z njimi seznaniš tekom mojega pisanja. Prvo pravilo je, da vsak bas nima svojih not. To ima za posledico, da se še med samim učenjem pesmi, note prerazporejajo, iščejo in sestavljajo v smiselno celoto, tako da imata vsaj dva en komplet. Vzrok tiči tudi v dejstvu, da se za basa ne spodobi, da ima svojo mapo. Tako je note moč najti na omarah, za bojlerji, v prtljažnikih avtov in na drugih bolj in manj skrivnih mestih. Ravno tako se nima mape med petjem pri maši, če ravno ne mašuje papež. Ali ni bolj praktično note zvijati v tulce. Če je možno sediš med mašo čim dlje, pa ne lokacijsko temveč časovno. Tako vstaneš za petje šele, ko so inštrumentalisti že globoko v uvodu pesmi.

Če se ne učiš pesmi, je čas namenjen pogovorom. S tematiko ne moreš ustreliti mimo, če načneš temi o športu ali avtih. Ko smo pravno pri športu, če je slučajno kakšna pomembna tekma, se grupno zamuja na pevske. Ponavadi gre za interni dogovor, da se bo zamudilo, se ve, da brez vednosti dirigenta. Ravno tako se lahko slednji čas izkoristi za prižiganje telefonov altom in nato klicanje na njihove telefonske medtem, ko dirigent vadi z basi. Seveda ne gre nato brez negodovanja basov:"A loh drugič telefon ugasneš, ker basi tko ne mormo delat!". Spodobi se, da zamudnike vedno lepo pozdraviš, da se vsi obrnejo in vidijo, kdo je zamudil. Slednje pravilo se ne upošteva, če gre za basa. Prav tako tiste, ki predčasno zapustijo pevske pospremiš s glasnim:"Ajde! Se vidmo!". Ponovno, da vsi vidjo, da je nekdo šel. Za base slednje pravilo ponovno ne velja.

Najbolj je priljubljena igrica Kdo noče bit tenor. Rivalstvo med basi in tenorji je legendarno. Priljubljena diverzija basov je, da ko tenorji končajo s petjem, si eden od basov prekrije obraz z mapo in višjim glaskom reče, tako da ga dirigent sliši, vidi pa ne:"A gremo loh tenorji še enkrat,". Ne krivi ne dolžni tenorji nato še enkrat prepevajo.

Zaradi bobnečega šepetanja med vajami obstaja velika verjetnost, da boš s strani dirigenta opomnjen in to večkrat. Njegovim grožnjam, da te bo poslal ven pa nikar ne verjemi. Je pa fajn, če iz solidarnosti utihneš za kakšno minuto ali dve. Ravno tako je priljubljeno spraševanje dirigenta:"Kje smo?", dasiravno že pol ure gonimo eno in isto.

Zlato pravilo pa je bilo, ki je tudi odtehtalo našo nepokorščino, vedno se izkaži pri petju maš ali koncertov in privošči dirigentu vsaj malo zadoščenja.

Opozorilo. Avtor ne odgovarja za poslabšanje morebitnih performans pevskih zborov v primeru posluževanja teh pravil. Ravno tako se distancira od kakršnih koli posledic, ki jih lahko pri tem utrpijo dirigenti.

BONUS TRACK: POVEST O DEHIDRIRANEM DIRIGENTU

Neko poletje je mladinski pevski zbor iz Dravelj počitnikoval v Logarski dolini. Bolj natančneje v Robanovem kotu. Oni dan smo se odločiti, da gremo v hribe. Kot pravi planinci smo zgodaj vstali. Ura je bila blizu osme. Kot pravi planinci smo imeli obilen zajtrk. Pri tem je prednjačil Dirigent, ki je pojedel zvrhano šalco kosmičev z mlekom. Kot pravi planinci smo sabo vzeli celo čutaro držeč liter vode. Preračunano je to zneslo en požirek pa ne prevelik na osebo.

V zavetju jutranjega hladu smo pot potili proti Kocbekovemu domu na Korošici. Malo pred vrhom se je skupina razdelila. Nekaj pogumnejših je pot nadaljevalo proti Ojstrici ostali pa proti prej omenjenemu domu. Sam sem spadal v skupino Kocbekov dom. Nekaj mi je v glavi govorilo, da ni pametno nadaljevati proti Ojstrici. Dejstva so bila na moji strani. Že nekaj ur nismo nič prigriznili. Poleg tega nisem vedel kako bo s pijačo skopo odmerjeno mi pijačo. Ure so minile v poležavanju na sončku vode je bilo na pretek in začuda se je v ruzaku znašlo nekaj napolitank. Strahovi so bili odveč. Mar res? V precej hitri hoji prihiti dvojec z Ojstrice z alarmantno novico, da je Dirigent v slabem stanju. Da je ošvohnel, da se trese in da ne more več hoditi. Dobro vedoč kako obilen zajtrk je imel sem hitro vedel koliko je ura, dasiravno je nisem imel na roki. Vedoč, da niso imeli ne jedače ne pijače sabo pri vzponu sem v ruzak zmetal preostanek napolitank in napolnil čutaro. Komaj oprtajoč malho sem že s tovarišem krenil proti Ojstrici. Hitela sva kar pošrek čez strm kot, da bi nama gorelo za petami. V nekaj deset minutah sva bila pri nesrečniku. Da ne bo kakšnega morebitnega zgražanja bralec, ni bil sam. Imel je dva spremljevalca, ki sta ga bodrila. Brž sva mu ponudila napolitanke in čutaro. Napolitanke je mlatil eno za drugo kot zajec deteljo. Vidno okrepčan je izustil misel:"Kako zanimivo, človek poje dve napolitanki, pa je precej bolš!". Pred njim pa je ležala izropana 500g vrečka napolitank. Vse razen parih je pojedel sam. Oh, ti umetniki kdo bi jih zastopil!

O nadaljevanju sestopa ni vredno izgubljati besed, ker se ni pripetilo nič omembe vrednega. Razen tega, da smo prišli nazaj živi in zdravi ter bogatejši za eno neumnost več. Tako smo našega Dirigenta rešili zagotove pogube.

O mladincih v Španiji II

Sonce je lenobno tonilo v morje, ko sem oni dan stal na palubi ladje namenjeno na otok Palma De Mallorca. Njegovi žarki so nežno božali moje lice, ki je še vedno bilo pregreto od popoldanske vročine. Blag vetrič je mršil moje za palec dolge lase. Pogled se mi je zazrl v daljavo, kjer je kraljevala neskončna modrina, to širno prostranstvo, v primerjavi s katerim je človek le kapljica, ladja pa jajčna lupina sredi bazena. Oko se mi je orosilo, ko mi je po licu polzela prva, druga in nato še tretja solza. Nekje v daljavi, po drugi strani pa tako blizu je bilo slišati napev kanadske pevke Celinove Dionove:

...Near, far, wherever you are

I believe that the heart does go on

Once more you open the door

And you're here in my heart

And my heart will go on and on ...

Po licu mi je spolzela že peta ali šesta solza, in nato še ena, ko sem naposled le pogruntal, da neposredno zrenje v sonce ni ravno pametno. Ako bi bil pisal scenarij za film Titanic se vrača bi bil mogoče moj današnji uvod še za kakšno rabo, dejansko pa nima veze z našim potovanjem na Mallorco. Nekaj stičnih točk pa vendarle je. Saj je v vsaki flaši kanček resnice. Bil sem na ladji. Dandanes ugibam, da je moralo sonce ravno tako zahajati, saj je bil večer. O kakšni Celinovi ni bilo govora. Solze hm... Če so že bile so bile od izpušnih plinov kamionov, ki so curukali na trajekt. Kajti stal sem tako, da sem imel odličen pregled nad nakladalno rampo in posledično sem imel priložnost se čuditi, sposobnosti in spretnosti šoferjev šleparjev, kako lahkotno curukajo te gromozanske pošasti v podpalubje ladje.

Druga hipoteza prav tako verjetna zakaj so polzele solze je pa sledeča. O takratnem pomanjkanju spanca sem že pisal, zato se bralec ne čudi, če sem tu pa tam, pa ne film, zazehal. Zehanje pa ima lahko kot stranski produkt solze. Zvečer še nisem vedel, da mi tudi ta noč ne bo prinesla težko potrebnega spanca. Večer se je nagnil v noč. In tema je zavladala nad širnim prostranstvom. Mesečina je nežno poplesavala v sozvočju valov na gladini, zvezd je bilo toliko kolikor ima Abraham potomcev. Na klopci na premcu ladje, sta sedela dva človeka fant in dekle. V bistvu so bili trije, sam kaj nej nardim, če bo tretji samo pokvaril romantičnost tegale pripovedovanja. Onemu dekletu, ki je omenjeno, bi se zdelo strašansko romantično počakat sončni vzhod. Fantu je srce gorelo za to dekle, a ona mu tega ognja ni vračala. A slepo fantovo srce je bilo prežeto z upanjem, da bo nekoč ta ljubezen vendarle vzklila, mogoče ravno tu ob čakanju ponovnega rojstva sonca. Ura je odbila peto zjutraj, a slutnje sonca od nikoder. Ura je odbila pol šesto, a žarkov sonca od nikoder. Ura je bila že šesta, svetlobe sonca do nikoder. Fant se je začudeno spraševal in se jezil, kako to da se je še nebesni svod zarotil proti njemu. Vedel je namreč, da bi moralo biti sonce tačas že precej visoko. Ladja je bila samo še nekaj lučajev stran od pristanišča, ko je ura odbila že sedmo. Fant je že računal, če gre slučajno zakasnjeni sončni vzhod pripisati bolj zahodni legi Španije, ko se mu je sprva dozdevalo, nato pa je postalo vse jasnejše, pa ne vreme, da s sončnim vzhodom ne bo nič, ker je vreme - OBLAČNO. Tako je vreme zagodlo in pokvarilo to romantično zgodbo, da je od nje ostalo samo še zgodba za vnuke in tiste, ki mislijo da ponoči oblakov ni, a so kot sva zdajle ugotovila v zmoti. Tako kot sta bila v zmoti oni fant in ono dekle.

Imena krajev kjer smo se potepali po Palmi, so izginila iz mojega spomina tako hitro, kot izgine klobasa v ustih lačnega gozdarja. Zob časa pozabljivosti pa ni načel sledeče prigode. Naslednji dan po našem prihodu smo odšli na plažo, ki je bila dobro uro vožnje oddaljena od našega prenočišča. Po nekaterih nepreverjenih informacijah in namigih naj bi bila to ena lepših plaž na tem otoku. Dan je minil kot bi mignil, v poležavanju na soncu in senci, namakanju v morju in igranju taroka. Ura je bila že krepko čez sedem, ko smo se le spravili s plaže. Pridemo do avtobusne postaje, kjer preverimo odhode avtobusov. Nesreča je hotela ter se grdo poigrala z nami, kajti zadnji avtobus je odpeljal nekaj minut nazaj. Nekateri so bili vidno zaskrbljeni, jaz sem pa že takrat vedel, da bo to nova omembe vredna dogodivščina. V iskanju rešitve smo brezciljno tavali po mestecu. Morala ravno ni bila na visoki ravni, ko se je pred trgovino, kjer smo si nakupili okrepčila, ustavil avtobus. Bil je čudež primerljiv z mano iz neba, z rdečim morjem razdeljenim na dva dela, kajti avtobus je bil ravno namenjen v kraj kjer smo bivali. Dasiravno to ni bila stalna trasa avtobusa, je imel šofer neke opravke v neimenovanem mestu. Hitro smo se pogodili in tako smo bili rešeni zagate in prenočevanja na ulici. Po eni strani škoda.

Že od nekdaj so moje kuharske sposobnosti vprašljive. Še posebno je nevarno, če ravno osvojim kakšen recept. Tako se je v Madridu, ki je bila naša naslednja destilacija primerilo, da sem se priponudil v pomoč pri kuhi. Dekleta so me zadolžila za gobovo juho, meneč, da bom juhi iz vrečke oboroženi s podrobnimi navodili kos. Sledim navodilom kot je bilo pisano. Pristavim lonec z vodo. Počakam da je zavrela in stresem vsebino vrečke v vodo. Kar je sledilo je zamajalo temelje cerkvene dogmatike, saj Jezus od tistega trenutka ni bil več edini, ki je pomnožil hrano. Iz meni neznanega razloga se je juha začela množiti. In množiti. In množiti. Preko zmožnosti lonca. Je sledila intervencija in smo jo zaraditegadelj razdelili v dva. Rešitev to ni bila, saj sem imel sedaj dva lonca gobove juhe, ki sta se množila. Sam kuharski zavetnik mi je stal ob strani, da sem naposled župo le ukrotil. Postrežena juha je bila kuhovnicam vajenim ljudem zelo sumljiva. Niso namreč vedeli ali bi jo pojedli z žlico ali pa bi se jo lotili kar z vilicami. Preiskava je bila potrebna, ki je potrdila sum, da je bilo razmerje med vodo in vnesenim koncentratom močno porušeno. Tako je bila beseda čudež pretirana in jo je nadomestila beseda polomija.

Kar nas je bilo fantov smo, ako je bila klima ugodna, tarokirali. Tisti čas sem imel obilo sreče v kartah, tako kot še eden od igralcev. Tako do takrat še nisva plačala za pijačo, ki je bila domena zadnje dveh uvrščenih. Skupaj sva posledično predelala znano misel:"Enkrat zmagajo eni enkrat eni!" To se je takoj maščevalo in naslednjo igro sva zgubila, a rek je ostal.

Eno izmed zadnjih mestec, ki smo jih obiskali je bilo San Sebastian. Naš obisk smo izkoristili tudi za namakanje v morju. Morje pa je bilo oni dan slano, da bi ga bil lahko z nožem rezal. Poleg tega pa je bilo tudi razburkano. Bilo mi je prvič, da sem se kopal v takih valovih. Verjetno tudi zaraditegadelj, ker že od osmega leta na poletno počitnikovanje zahajam v Bohinj. Torej valovi so me premetavali kot cunje v bobnu pralnega stroja. Prevračal sem podvodne kozolce, sila valov me je metala tudi po peščenem dnu, tako da je bilo vesele.

Vsaka štorija se enkrat konča. In tudi ta se je. Ostali so spomini na potovanje draveljskih mladincev v Španijo, ki sem jih imel čast podeliti z vami.

O mladincih v Španiji I

Ena izmed prednosti kaplanov pred župnikom v Dravljah je, da se morjo, lahko pa imajo tudi veselje, ukvarjat z mladino. Njihova nagrada, če jo znajo izkoristiti pa je kakšno potovanje v nam bližnje in daljne kraje. Bralec naj sam presodi ali je bil pohajkovanje delčka draveljske mladine in kaplana po Španiji leta MMII bližnji ali daljni kraj.

Jutro tako zgodnje, da bi ga lahko rezal z nožem, je nakazovalo, da bo dan dolg. Ne vedeč, da bodo zame prihodnji dnevi prežeti z bore malo spanca, noč pred odhodom nisem skoparil z nespanjem. Tako sem se po nekaj urnem spancu primajal na zbirno mesto. Odpravo je sestavljalo devet deklet, štirje fantje in kaplan, vozni park namenjen za izlet pa je obsegal sposojen kombi in farovški renault clio, ki sta ga ob drugih prilikah uporabljala kaplana. Dan se je začel uspešno s prvo provokacijo. Če si avtomobilski navdušenec veš, da je kombi registriran za 9 ljudi in avto za 5. Do tu vse lepo in prav. Težava za punce nastane, če se štirje fantje peljejo v avtu si ne nočejo preveč gužvat. Tako smo bili razdeljeni 10 ljudi v kombiju kjer so se punce gužvale kot ovce v staji in štirje fantje v avtu, kjer je vsak zasedel v povprečju 1 sedež in četrt. Da pa bi preprečili morebitne izgrede ženskega dela odprave, smo jih oropali še za pecivo, ki ga je ene dobra duša napekla za na pot. Edino kar smo fantje s tem dejanjem preprečili pa je bila naša lahkota, saj smo še pred Vrhniko pecivo pojedli. Če veš bralec, kako imajo dekleta rada sladko, potem si lahko predstavljaš, da revolta in užaljenosti ni bilo moč ustaviti niti s plugom. Sama dobrota nas je potem privedla do tega, da smo se naposled peljali po toliko kolikor je sedežev v vozilu.

Prvi omembe vredni pripetljaj se je zgodil na francosko - španski meji. Navkljub dejstvu, da sta bili ti sosednji državi že dolgo brez kontrol na mejnih prehodih, so tam tisto noč stali policisti in preverjali sumljiva vozila. Ni potrebno biti ravno Einstein, da lahko ugotoviš, da so se policisti spravili na nas. Izločili so nas iz kolone vozil. Začelo se je preverjanje dokumentov. Kaplanu je sam sveti duh pomagal, da se je loh s temi Španci kej zmenu, mene je pa pomanjkanje slednjega močno teplo. Ne samo da sem bil jaz voznik in nisem imel pojma, kje je prometna od avta, temveč tudi so policisti v avtu našli škarje in so me potem kot voznika spraševali kaj nameravam žnjimi. Ne vem ali so se bali da bom koga štihnil al kaj, da so imel toliko opravka s škarjami v stranskem predalu. Jest sem si pa sam mislu:"Pa ker pametnjakovič ma škarje v avtu. Pa lih meno so najdl, da sem mogu vozt avto zdele. Ja komad dobr. Mene v španščini sprašuj zakaj so škarje. Kaj nej ti rečem, če pojma nimam kaj blebetaš". Med drugim so nas spraševali, če smo skupaj. Se pravi, če smo skupaj kombi in avto. Tako nas je policist spraševal:"Juntos?", kar se izgovori kot huntos. Moj brat je pa razumel, kot da nas sprašujejo, če je avto hyundai. In je rekel:"Ne ne, clio!"

Stoječ ob steni kot kriminalci, smo imeli čas razgledati se po okolici. Ako bi bil še tako slep, mi ne bi moglo uiti, prava mala zabavica v kombiju. Kaplana je zasliševal starejši policist, dekleta pa so se zabavala v pogovoru s mlajšimi policisti. Baje jim je bilo strašno zabavno se v pantomimi sporazumevat. Tako se nam je vse vrnilo kot Lassie se vrača tri. Fante so obravnavali kot kriminalce, z dekleti pa so se pogovarjali kot da so v lokalu. Ah ti latinci vedno morjo neki šarmirat. Naposled sta se izkazali dve zadevi. Izkazalo se je da, se je zdel kaplan policistom sumljiv, da vozi belo blago. Tako so imeli dekleta za Romunke. Druga stvar, ki se je izkazala, pa je da so se motili in so nas končno spustili naprej.

Destinacija za tisti dan je bila Barcelona, ki pa smo jo dosegli šele pozno ponoči, ko se je že delal dan naslednjega dne. Po nekaj urnem spanju so nekatere odšle na zajtrk. Nam je pa več pomenil še nekaj minutni dodatni dremež. Ne bom povedal kdo je bil v skupini za zajtrk in kdo pri zaspancih. Je bila pa scena na moč podobna postavitvi 10, 4. Sama dobrota je bila v dekletih, ko so nam zajtrk prinesle skorajda v posteljo, dejansko pa v sobo. Ta gesta me je tako presunila, da nisem mogel, da jo ne bi opisal, ako bi tudi hotel. Edine stvari, ki se spomnem iz pohajkovanja po Barceloni je, da si nismo ogledali Nou Campa. Štadiona ki pripada klubu FC Barcelona. Še zdej si ne morem odpustiti, da sem iz rok izpustil to enkratno priložnost. Mam vsaj razlog, da se ob dopolnitvi časov vrnem.

Bil je večer prvega dne v Španiji, ko smo se vkrcali na ladjo za Palma De Mallorca. A o tem prihodnič.

O poslednjem božiču

Poletje je bilo na vrhuncu. Nič ni dalo slutiti prihoda jeseni razen sem pa tja porjavelih lističev na drevesih. Ne morm verjeti, kako zvito se jesen počasi prikrade med poletje. A dasiravno jo ne slutim, je vedno več njenih znamenj. Jutranja megla, krajši dnevi, hladne noči in večdnevni dež. Ta zahrbtnost ni značilna samo za jesen. Tudi bolezen Nane (Stare mame) se je prikradla v njeno telo. Prav tako se je začelo poleti, ravno tako s komaj zaznavnimi znaki, ki so postajali vse jasnejši. Zdelo se mi je kot, da bi se jesen in bolezen zmenili za skupni prihod.

Vedel sem, da bo nekoč prišel dan, ko bo Nana odšla. Ko me ne bo več pričakovala v njeni kuhinji s pripravljenim kosilom. Ko je ne bom več mogel razveseliti s svojim prihodom. Da, prav bereš bralec, moj prihod na kosilo je bilo njeno veselje. Mojega prihoda ne bi zamenjala za nič na svetu. In najbolj jo je razžalostilo, če mi ni mogla skuhati kosila. Kot da bi mi ona dela uslugo, ker mi je lahko kuhala. Še danes slišim njen glas:"A jutri te res ne bo na kosilo?".

A najbolj me je bilo strah, da se ne bom mogel posloviti. Da bo prišlo vse tako iznenada, da bo že prepozno. Da bo ostalo nekaj neizrečenega. Hvaležnost je premila beseda, ki jo lahko izrečem, kajti Bog je imel drugačen načrt od mojih strahov.

Zadnje pol leta je Nana bila razpeta med bolnico in našim domom. Diagnoza ni bil spodbudna. Pol leta največ. Šok. Negotovost. Strah. Žalost. Soočenje z resnico. Upanje. Upanje, da se bo stanje popravilo. Vsak dan novo upanje. Vsak dan novo razočaranje. Sprememba. Sprejetje danosti. Hvaležnost.

V primerjavi z njenim oceanom ljubezni do mene, so bili moji vsakodnevni obiski v bolnici kapljica. Tako sem čutil jaz. A ona pa me je sprejemala kot, da ji prinašam ocean veselja. Dasiravno je počasi obnemogla, me je še vedno, vsaj v duhu, vsak dan tako kot včasih čakala, da pridem na kosilo. Še vedno jo je z vso toplino zanimalo kako živim, za kateri izpit se učim, ali sem kje bil, kaj videl in doživel. One dni je bila še vedno polna iskrivosti in me je z veseljem spraševala o onem dekletu in me nato o tej temi poslušala.

Stanje se ji je toliko izboljšalo, da so jo odpustili iz bolnišnice in prišla je živet k nam domov. Vesel sem in hvaležen Bogu, da nam je to omogočil. Tako sem, tako kot cela družina preživel z njo še nekaj dragocenih trenutkov. Trenutkov, ki ne umrejo, dasiravno so minili, živijo v mojem srcu. Decembra je odšla v bolnico zadnjič. Bolezen je preveč napredovala. V tem zadnjem dejanju prvega poglavja, se še posebej spominjam dveh dogodkov, ki jih bom tu zapisal in tako zagotovil, da na njiju ne bom pozabil. Nekega dopoldneva smo bili z bratom in sestro na obisku pri njej, ko je ravno začel biti zvon Angel gospodov. Nana, je predlagala, če bi skupaj molili. Tako smo oni bot zadnjič, tako kot tolikokrat poprej, skupaj molili. Nana naprej mi smo sledili. Nismo vedeli, da bo to zadnjič. Začasno slovo od Nane se je zame zgodil na božični večer, ko smo jo odšli obiskat v bolnico. Skupaj z njo smo še zadnjič zapeli nekaj božičnih pesmi. Še danes sem ganjen od sreče in hvaležnosti za dragocene trenutke božičnega večera. Naposled jo je Bog 2 januarja poklical k sebi.

Ostala poglavja sledijo upam da v nebesih, če mi bo uspelo tja prit. Prepričan sem, da me bo Nana čakala s toplim kosilom in prijaznim nasmehom, tako kot vedno.